Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
Spremna beseda avtorja
Moj poklic me je vodil kot rosno mladega učitelja v Kočevsko reko in pozneje v Moravo, kjer sem imel priložnost, da sem lahko večkrat prisluhnil ljudski besedi. Moj trud je bil kronan z uspehom. Neutrudno, brez olepševanja, brez vsakih dodatkov sem zapisoval vse - pripovedke, pravljice, legende in druge oblike ljudskega izročila. Marsikakšno dragoceno zlato zrno sem uspel izbrskati na dan in je tako ušlo pozabi. Pozneje sem obiskoval posamezne doline in okrožja kočevske dežele in povsod naletel na bogato žetev. Tako sem polagal sedemindvajset let kamenček na kamenček, dokler mi ni uspelo ustvariti predloženo delo in ga predati moji ljubljeni domovini.
Naj tudi poznejši rodovi črpajo iz tega vrelca, ki je očuval na teh skopih domačih tleh svoj jezik, običaje in navade skozi stoletja.
Seveda mi je tuje, da bi katerikoli kraj pred očmi sodobnega sveta dajal v nič ali ga celo izpostavljal javnemu posmehu. Pri mojem zbirateljskem delu sem se strogo držal misli in vodila, da vse opišem natanko tako, kot je to ustvarila ljudska beseda.
Nastalo delo si ne lasti videz nekakšne popolnosti. Zagotovo čaka še marsikakšen dragocen ljudski zaklad na najditelja.
Mojemu ljubemu bratrancu in trgovcu na veliko iz Pettaua, katerega radodarna roka je s podarjenim denarjem pomagala pri izidu te knjige, na tem mestu izrekam srčno zahvalo.
S hvaležno mislijo se spominjam mojega, na žalost prezgodaj umrlega strica, doktorja Hansa Tschinkla, ravnatelja praške gimnazije, ki je bil zelo naklonjen mojemu delu in mi je velikokrat podelil kakšen zelo koristen nasvet ter me vedno znova vspodbujal k nadaljnemu delu.
Zahvalo dolgujem tudi mojemu rojaku profesorju Petru Jonkeju iz Celovca, ki je s svojo aktivnostjo bistveno prispeval k izdaji te knjige in mi pomagal pri pregledovanju korekturnih pol.
Koroška, ob Veliki noči, 1931
Pisatelj Wilhelm Tschinkel
Podoba izobraženca se je od nekdanje podobe v zadnjem stoletju korenito spremenila. Intelektulec se sedaj zanima za pesmi, pripovedke in pravljice, za običaje, za življenjske razmere, skratka za vso življenjsko sliko svojega ljudstva. Ne gleda več s prezirom na izdelke ljudske poezije, kot se je to še nedavno dogajalo, ampak vidi v njih dragoceno dediščino preteklih časov, ki jo moramo obdržati v čislih in časteh. Tako je nastalo na splošno mnogo zbirk ljudskih poezij; zbirki pravljic in pripovedk bratov Grimm je sledilo sto drugih in končno se je začelo v vseh deželah goreče zbiranje. Tudi najbolj neznatno ni bilo spregledano in izključeno, ampak je v primerjavi z izročilom ostalih krajev nemalokrat postalo velikega pomena. Tako se je staremu ljudskemu verovanju, katerega so izobraženci pogosto zasmehovali kot golo praznoverje, goreče stopilo na sled. Prav tako je prišlo v ozir napovedovanje vremena, pa ljudska medicina, verovanje v čarovnice ter iskanje strahov.
Tudi zgodbe, ki govorijo o popotovanju nebeškega očeta na zemlji, so del občega premoženja ljudstva. Prav tako dobro kot mitologija Grkov in Rimljanov je mitologija starih Germanov ustvarila celo vrsto podobnih popotnih mitov, ki so se čvrsto usidrali in ohranili v ljudski miselnosti do današnjih dni. Zgodbe seveda niso ostale nespremenjene. Tekom let so bile preoblikovane ter razširjene, predvsem pa so slekle svoj poganski značaj in posredovale ter širile vero in ljubezen do Kristusa. Popotovanja Jezusa in njegovega učenca po Palestini so nudila dobrodošlo podlago. V Kočevju kroži še cela množica takšnih zgodb.
Če sem torej tudi v našem nemškem jezikovnem otoku goreče iskal vse te stvari in jih mnoge od njih, četudi so bile do tedaj neopazne, prezrte ali pa zaradi neosveščenosti celo zaničevane, obelodanil, se vse to seveda ni zgodilo z namenom, da bi morda dajal podporo praznoverju in ljudi prepričeval in utrjeval v njem, ampak da bi te stvari obvaroval pred nezasluženo pozabo ter dokazal, da nima samo nemško ljudstvo bogato ljudsko izročilo, ampak da tudi pri nas v malem Kočevju leži bogat staroljudski kulturni zaklad.
Morda zvenijo te opombe tistemu, ki se je s tem vprašanjem že kdaj ukvarjal, same po sebi umevne in razumljive, so pa te ugotovitve še kako pomembe za tiste, ki menijo, da je mnogo od tega tu zbranega primerno, da bi našo deželo predstavilo pred očmi celega sveta.
Te uvodne besede naj bodo torej predvsem namenjene tistim ljudem, ki o takšnih stvareh morda še vedno razmišljajo in sodijo enako, kot so razmišljali pred sto leti.
www.gottschee.de
Kazalo