Wilhelm Tschinkel, Gottscheer Volkstum, Ljudska izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931.

Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.


Pripovedke

1. Štompfo - Parto

(neke vrste Pehta -
Štompfo (izhaja iz besede stampfen = cepetati, teptati) - tudi 'žena Stampe' je vzdevek za Parto ali Pahto, ki je lahko tudi Perhta, Pehta, Berta)


Neka divja žena z nenavadnim imenom Štompfo - Parto je prinesla k hiši 'Šmurkn' v Gotenicah otroka s prošnjo, naj ga imajo pri sebi nekaj dni; saj bo vse poplačala, ko pride nazaj.

Z otrokom je predala dobrim ljudem tudi klobko sukanca, rekoč: “Dokler ne boste izgovorili besede 'klobka', boste imeli niti zadosti. Sedem dni so vaščani odvijali nit brez prestanka, osmi dan pa je prišla neka radovedna ženska in vprašala: “A še ni konec te klobke?” In v tistem trenutku ni bilo več sukanca.

Otrok divje žene, ki je do takrat ves čas sede v kotu momljal samo ene in iste besede: 'Hekale, hamerle, kladivček, moja mati pride kmalu', je naenkrat še povedal:

“Če bi mene kaj vprašali, bi vam veliko povedal, nič me niste vprašali in nič vam nisem povedal.”

Nato se je vsedel na metlo in odjezdil z njo.

V bližini Kočevske reke pa vam še danes pokažejo tri kamne, ki imajo vdolbine, katere so nastale, ko je na njih počivala Štompfo - Parto.

V Grčaricah so rekli divji ženi Štompfo - Parto malo drugače - namreč Pahto - Mullo. Ta je vse tri velikonočne noči hodila od hiše do hiše in preverjala, koliko dobrot so že napekla dekleta. Pridnim dekletom je darovala srečo in blagostanje, lena pa so se morala vsesti na njeno metlo in z njo jezditi povsod tam, kjer se je njej zahotelo.

V Mokrem Potoku so nekoč predli pozno v noč in si pripovedovali zgodbe. Nenadoma so se odprla vrata. Vstopila je velika ženska z umazanim otrokom v naročju. Brez besed je posadila otroka na peč in odšla. Ljudje so začudeno gledali, končno pa sp šli k sosedu in ga vprašali za nasvet. Ta jim je rekel:

“Umijte in lepo počešite otroka, dokler žena zopet ne pride.”

Čez uro se je žena res vrnila in ko je videla otroka tako urejenega, se je razveselila in vprašala ljudi, koliko je dolžna.

“Oh, nič, nič!” so ji odgovarjali.

Ona pa jim je dala klobčič sukanca in rekla, da niti ne bo zmanjkalo, dokler ne bodo izgovorili besede 'klobka'.

In res jim je ni zmanjkalo, dokler niso po nesreči izgovorili te prepovedane besede.


V Primožih je neka žena na Lucijin večer (13. december) predla pozno v noč. Kar je prišel notri nekdo in vrgel polno praznih vreten v sobo, nek glas pa ji je govoril:

“Na vsa ta vretena moraš naviti volno, sicer se ti bo zgodilo nekaj slabega!”

Ženska se je zelo prestrašila in pohitela po nasvet k sosedi. Ta ji je svetovala, naj vsako vreteno ovije samo enkrat. Ženska je res storila tako. Ko je kasneje zopet prišel nekdo v sobo, se je zaslišal glas:

“Tvoja sreča, da si tako napravila, drugače bi se ti slabo godilo!”


1* - Štompfo (izhaja iz besede stampfen = cepetati, teptati) - tudi 'žena Stampe' je vzdevek za Parto ali Pahto, ki je lahko tudi Perhta, Pehta, Berta


2. Bele ali divje žene

V Borovcu je bilo znano, da so pred mnogimi leti v neki jami blizu Borovca v 'Babji jami' bivale bele žene. Te žene so ponoči hodile po njivah, trgale proso, plevel pa pustile. Vendar je bilo ob žetvi proso na teh njivah najlepše, medtem ko je bil na njivah, ki so jih ljudje sami pleli, več plevela kot prosa. Ko so skušali ljudje bele žene ujeti in si podrediti njihovo moč, so izginile za vekomaj.


V bližini Zgornjega Mozlja v kraju 'Au' je prav tako globoka jama, po ljudskem izročilu imenovana 'vražja jama'. Po legendi sta prihajali iz te jame od časa do časa dve ženski in pomagali okoliškim kmetom na njivah, največkrat spet pri setvi prosa. Onidve sta znali zelo hitro pleti plevel, hitreje kot vse druge delavke, in kjer so one plele, je proso lepše uspevalo kot drugje. Jedle in pile pa niso nič drugega kot pinjeno mleko. Zvečer sta izginili nazaj v babjo jamo, ki je po njih dobila ime.

V vasi Polom, ki je okoli in okoli obkrožena z lepimi hrastovimi gozdovi, se njive ponekod razprostirajo globoko v gozd. Pet minut oddaljena od najglobje loke se nahaja 'babja jama'. Po pripovedovanju starih ljudi, sta v jami v časi naseljevanja teh krajev živeli dve ženski, ki sta priseljencu po priimku Perc krepko pomagali pri trebljenju in krčenju goščave. Tudi pozneje, ko se je pragozd umaknil njivam, sta prihajali in pomagali kmetom pri žetvi. Obe sta imeli dolge lase in bili oblečeni v dolg plašč, njuna telo in obraz pa sta bila prelepa. Nikoli nista z nikomer spregovorili niti besedice, med sabo pa sta se pogovarjali veselo in sproščeno. Od kmetov sta jemali samo mleko in kruh. Mleko sta takoj popili, kruh pa sta odnesli s seboj domov v globočine. Za svoje delo nista zahtevali posebnega plačila, le zadnji snop pri žetvi prosa. Še danes se po teh marljivih prostovoljkah imenujejo tam 'ženske njive'. Jama, v kateri so živele, je segala globoko v hrib in je bila povezana s poldrugo uro hoje oddaljenimi vinogradi pri vasi Hinje. Tudi tam sta se ženski prikazovali in pri trgatvi pridno pomagali.

V bližini Drage leži jama, ki ji pravijo 'hudičeva jama', v kateri so ravno tako domovale divje žene, ki so jih klicali tudi 'čopke'. V času rasti prosa so pomagale kmetom, ob tem pa namesto plevela potrgale največ prosa, plevel pa pustile. Ljudje so najprej grenko jokali od razočaranja, ko pa je prišel čas žetve, je bil vsak kmet, pri katerem so delale, vzradoščen nad obilno žetvijo.

Nad Toplim Vrhom je široka jama, v kateri so nekoč živele divje žene, ki so bile po celem telesu poraščene, oblečene v samo mahovje, preživljale pa so se s posušenimi koreninicami. Ob žetvi žita sta prišli vedno po dve, prosili kmete za srpe in pomagali žeti. Ponujeno hrano sta vedno zavračali. Vzeli sta samo kruh, katerega je morala kmetica obrisati z zgornjim delom predpasnika. Za ta kruh sta se vedno prisrčno zahvaljevali. Enkrat pa jima je neka kmetica dala dva hleba kruha, od katerih je bil eden obrisan z zgornjim, drugi pa s spodnjim delom predpasnika. Vzeli sta en hleb, drugega pa zavrnili in odšli nazaj v jamo. Od takrat se te divje žene niso več prikazale ven.

V “Vragnmaurnu” (Babja pečina) pri Blatniku so domovale divje žene. Pri pletju prosa so rade priskočile ljudem na pomoč. Ti so jih gostili s kislim mlekom, ki so ga divje žene s slastjo pile. Sedaj pa teh pomočnic že dolga leta ni več.

Nekoč je v 'babjo jamo' zašel pastir. Na tleh je našel ostanke zibelk, v katerih so svoj čas divje žene zibale svoje otroke.

Pred mnogimi leti so v knežjih gozdovih pri Ravnah kuhali oglje. Nekega jutra je imel eden od delavcev na poti do kope čudno doživetje. Ko se je nenadoma obrnil, je opazil tik pred sabo belo ženo, ki je žalostno povešala glavo. Ta privid mu ni vzbudil nobenih pomislekov in lotil se je svojih običajnih opravil. Ko je padlo prvo posekano drevo, ga je ena od vej tako udarila po rami, da mu jo je izpahnila. Šele potem mu je postalo jasno, zakaj je imela bela žena tako žalosten obraz.


3. Polhov možiček

V bukovih gozdovih Kočevske domuje nešteto polhov. Te lovijo v posebne lesene pasti in marsikatero noč se jih ujame na stotine. Običajno se nastavlja te pasti ob prvem mraku po bukvah in leskovem grmovju. Polharji preživljajo noči ob velikem ognju, se šalijo, pojejo domače pesmi in pečejo krompir, ki jim je največkrat edina jed v dolgi noči. Občasno gredo pogledat, če je polhe že premamila nastavljena vaba.

Zgodi pa se, da v kakšnem kraju le preveč redčijo polhe. Takrat pride Polhov možiček, kakor imenujejo Kočevarji tega zaščitnika polhov. Ta majhni možicelj, ki nosi na glavi rdečo kapico, s svojo sekiro trikrat potolče po vsaki bukvi in polhi takoj zapustijo svoja gnezda. Krznena čreda nato sledi svojemu zaščitniku v drugi gozd, kjer je na varnem pred prevnetimi polharji. Kadar polhom preti posebno huda nevarnost, poči Polhov možiček trikrat z bičem in vsi polhi se poskrijejo po luknjah. Včasih se v gozdu zasliši tudi dolg žvižg, ki ravno tako opozarja polhe na nevarnost. Vselej, kadar polharji naletijo na prazne pasti, radi rečejo, da je Polhov možiček odpeljal polhe.

O Polhovem možičku krožijo številne zgodbe, o tem, kako je strašil polharje in se delal norca iz njih, pa o tem, kako je rad pokvaril polšjo jago.

Tole se je zgodilo pred mnogimi leti dvema fantoma iz Doljne Brige, ki sta na Kapiču nastavljala svoje pasti. Eden je svetil s plamenico, drugi pa razmeščal pasti po bukovju in grmovju. Pri neki veliki leski sta nastavila zadnjo past. Toda glej, past se je spet in spet sama zapirala, čim sta se malo oddaljila od tega grmovja. Zaradi tega se je eden od fantov grozno razjezil in začel grdo preklinjati. Pa ju je to zmerjanje drago stalo. Naenkrat jima je ugasnila plamenica, kot bi kdo zlil škaf vode po njej. Obdala ju je tako trda tema, da se nista več znašla v kraju. Spotikala sta se po kamenju in se tipaje drsala po tleh, dokler nista v daljavi ugledala migetajočo lučko. Napotila sta se proti njej in ko sta bila že čisto blizu, sta zaklicala: “Kdo je tam?” A lučka je švignila gor po jelki ter izginila, kot bi se utrnila zvezda. Fanta je zajela panika in grozen strah se jima je vsedel v kosti, zakaj uganila sta, da se z njima poigrava Polhov možiček. Pognala sta se v brezglav beg, skakala sta kot jelena in prehitevala drug drugega. Nazadnje sta našla utrjeno pot in jo ucvrla po njej, kar so jima dale noge. Tekla sta, dokler nista prispela prav do slovenske vasi Rake. Drugi dan sta se vrnila, da bi izpraznila pasti. Toda v njih nista našla niti enega polha, čeprav jih je tisto leto kar mrgolelo.

Včasih pa se je Polhov možic pokazal tudi s svoje dobre strani.

Nek možakar iz Preže si je ob ognju pripravil prostor za čakanje. Okoli polnoči je odšel na obhod. Dolgo je trajalo, da je pregledal vse pasti in se je že bal, da mu bodo pogoreli vsi krompirji, ki jih je položil v žerjavico. Nemalo se je začudil, ko je ob vrnitvi našel vse krompirje slastno pečene in zložene ob ognju. Takoj je vedel, da je to delo Polhovega možička.

“Torej ta možiček le ni tako hudoben, kot se govori,” si je dejal in prigrizek mu je teknil, kot še nikoli poprej.


Na bližini Laz ob Kolpi je stal mlin pri 'Kurarnovih'. V njem je živel in delal mlinar Kurar Mihale. Ko je neko noč sam spal v mlinu, je prišel majhen možiček in ga prosil, naj ga prepelje čez Kolpo. Denarja ni imel, a je mlinarju obljubil toliko polhov, kolikor jih lahko ta z enim zamahom vesla pobije. Mlinar je bil zadovoljen in je povabil možička v čoln. Za njim so začeli v čoln vreti polhi in bilo jih je toliko, da je čoln skoraj potonil. Mlinarju se je kar samo smejalo, saj se je že veselil dobrega zaslužka. A ker je bil čoln tako prenapolnjen, si je mislil:

“Bom raje počakal in šele na drugem bregu udaril z veslom.”

Ko so pristali na hrvaškem bregu, pa ti skoči možic urno iz čolna in za njim se izmuznejo vsi polhi tako hitro, da je nesrečni mlinar z veslom zadel samo zadnjega, najmanjšega in najbolj shiranega polha. Možic, ki ni bil nihče drug kot Polhov možiček, pa se je veselo hihitajoč oddaljil.

Gošparjev Peter iz Verdrenga se ni bal nobenega hudiča. Večkrat so ga ponoči, ko je šel sam v gozd polhom nastavljat, fantje strašili, vendar mu še za mar ni bilo za to. Vedno jim je zabrusil nazaj:

“Ha, prej boste šli domov kakor jaz!”

Neke noči je imel posebno bogat ulov polhov. Pa si je izbral največjega in najbolj rejenega, da si ga speče na ognju. Ko je tako polha vrtel in obračal na ražnju, je nenadoma stopil predenj mali možiček z dolgo palico, na kateri je bila nataknjena žaba. Polhar ga vpraša, kdo je in kaj hoče, vendar ne dobi nobenega odgovora. Možic lepo začne peči svojo žabo in jo obračati nad ognjem, od časa do časa pa dregne s to žabjo pečenko proti polhu. Peter mu najprej z lepimi besedami to prepove, potem ga ozmerja, ko pa nič ne pomaga, ga klofne po licu, da se možic kar prevrne na tla. Tedaj začne možiček strašno kričati; zavija in tuli kakor volk ter žvižga kot burja.

“Jaz sem Polhov možiček!” zakriči Petru.

Slabo bi se godilo Petru, če mu ne bi padel na pamet čarobni rek, s katerim se je tudi hudiča varoval. Hitro izgovori besede:

“Jaz sem SAM v gozdu!”

Takrat možiček takoj utihne in se strahoma umakne.

V Lazah je šlo nekoč trinajst mož na polšji lov. Kar je eden od njih v neki votlini zagledal Polhovega možička, strah in trepet lovcev. Mož je že dostikrat slišal o hudobnosti tega možica, ker pa bi rad ugotovil, koliko je resnice na temu, je ustrelil s svojo puško v nagajivca. Vendar pa so bili namesto možička naenkrat zadeti vsi njegovi prijatelji lovci, ki so še nekaj časa omotični ležali na tleh.

V Ribniku, v gozdu, si je nek možakar nadejal polšjega ulova. Na poti ga je presenetil močan žvižg biča. Kmalu zatem je naletel na možička, ki je nosil na glavi rdečo kapico in vihtel dolg bič. Ta - seveda je bil to Polhov možiček - je uganil kakšna namera je privedla moža v gozd, zato mu je svetoval, naj se raje vrne domov, kajti vsi polhi so se že umaknili na varno. Lovec pa se ni zmenil za dobronamerni napotek in je še dalje nameščal pasti. In glej, res ni ujel niti enega samega polha!

V Resi je neki fant v gozdu nastavljal polhom. Z neke bukve je past vselej, ko jo je pričvrstil, takoj padla na tla. Besen je znova splezal na drevo, da bi jo na novo postavil in še bolje pritrdil. V svojo grozo pa je opazil na drevesu možička, ki ga je jezno gledal iz zelenja. Možicelj je hitro pograbil past in jo zalučal fantu v glavo, da se je raztreščila.

V okolici Blatnika so strašili otroke z Jagodnim možičkom. Ta je varoval črne jagode, ki so jim Kočevarji rekli “Grantn”. Bil je velik le za ped, nosil je modro suknjico in rdeče hlače.


Povest pa pripoveduje tudi o čudovitem in prijaznem možičku, ki se ljudem občasno prikazuje ponoči. Neka ženska iz Mahovnika ga je videla, ko je naredil le en korak od Goteniškega hriba do vogala mestnega gradu. Nekoč je naletel ta možic na pijanca, ki je neumno stal sredi ceste. Vpraša ga, kaj da počne tam, pijandura pa mu odvrne, da nič ne vidi in da ne zna priti domov. Nato mu je dal možiček gorečo trsko, le za prst veliko, ki pa je svetila dovolj, da je našel pot domov. Ta kratka trska mu je svetila dve ure na poti, pa še domov jo je prinesel majhen košček.

V Podpreski so nekdaj videvali ob mesečini moža, velikega kot smreka, z dolgo brado in visokimi škornji. Ljudje so temu orjaku, ki je vedno korakal povprek čez polje proti gozdu, rekli 'Nočni mož'.

Nekoč sta peljali dve sestri pozno ponoči v mlin. Ko sta se približali Podpreski, je videla ena od sester, kako prihaja Nočni mož po poti, medtem ko ni druga opazila ničesar. Krave, ki so bile vprežene v voz, so začele puhati in so same od sebe močneje potegnile. Čeprav je bil voz težak, so ga vlekle tako hitro, da sta ga sestri komaj dohajali.


4. Gozdni mož

Nekoč so ljudje trdno verjeli, da ščiti gozd 'Gozdni mož'. Pogosto se sliši odmev njegovih korakov po gozdu, vendar ga še nobeden ni videl. Pred mnogimi leti so globoko v Rogu delavci izdelovali lesene strešnike ('šindle'). Ponoči in podnevi, kadar so imeli odmor in so počivali, so večrat zaslišali z mesta, kjer so delali, zvoke sekanja, rezanja in žaganja. Hitro so tekli tja, da bi videli, kdo dela, pa so začudeni ugotovili, da je ostalo vse tako, kot so pustili.

Tudi goznim delavcem drugod po Kočevskem, se je podobno dogajalo. Vsako noč opolnoči je Gozdni mož označeval bukve daleč naokoli. Toda zjutraj so delavci spet našli vse nedotaknjeno, tako kot so pustili dan poprej. Občasno je potrkavalo in tolklo celo ob belem dnevu; videti pa ni bilo nikogar.

Na Toplem Vrhu pri Maverlenu se je nekoč kmetom na “Stari krčevini” prikazoval divji možiček, ki je klical:

“Hoj, kmet, danes je čas setve!”

Ljudje so ga imeli radi in so mu nosili mleko, ki so mu ga zlivali v vdolbino v kamnu. Več kot je dobil mleka, bolj je bil vesel.

Enkrat pa so hoteli možička ujeti, pa so mu namesto mleka v kamen nalili vina, poleg pa postavili še par škornjev. Možiček je vino popil in ker ga ni bil vajen, se je opil. Obul je škornje, v katerih ni znal ne mogel hoditi, zato je padel in obležal. Kmetje so ga tako ujeli in ga začeli spraševati vse mogoče. Vendar pa jim ni hotel odgovarjati, tako da so ga nazadnje izpustili.

Ko je šel iz vasi, je možiček kričal na vse grlo:

“Mleko, mleko, ti mati sveta, vino, vino, ti zapeljivec, goljuf sveta!”

Izginil je in niso ga videli nikoli več.

Na Snežniku za Gotenico se je podil pred mnogimi leti možiček, visok komaj toliko kot ovca. Rekli so mu 'Gorski možiček'. Redko je prišel v dolino k ljudem, navadno le tedaj, ko sta jim bila potrebna pomoč in dober nasvet. Neko suho poletje je grozilo, da se bo posušil izvir, ki je prihajal na dan za vasjo in bi s tem čisto presahnil edini vaški studenec. Vaščani Gotenice so v svoji skrbi in obupu sklenili razširiti in razkopati izvir. Takrat pa se je prikazal možiček, ki se je smukal med ljudmi in jim pomenljivo rekel:

“Vedite, če boste uresničili ta neumni načrt, bo Gotenica z vami vred v nekaj urah poplavljena in tu bo nastalo veliko jezero, ki je sedaj skrito pod goro!”

To je izgovoril in se umaknil.

Za ljudi so bile te besede mrzel tuš. Niso si upali uresničiti načrtovano in tako še danes voda iz tega izvirka veselo teče skozi dolino po stari strugi.

V Gotenici so prebivale nekoč v neki globoki votlini 'Pri toplem studencu' divje žene. V tem času se je tam prikazoval divji možiček, ki je šel tudi med ljudi in se z njimi pogovarjal. Nekoč so ga v neki hiši iz same zlobe zadržali in ga tudi spraševali vse mogoče in nemogoče stvari. Rad jim je odgovarjal, nato pa je vstal in rekel:

“Dosti ste me spraševali in dosti sem vam povedal. Če pa bi me vprašali, kaj pomeni križ na orehu, bi imeli vsi korist od tega!”

Potem je vrgel cela vrata iz tečajev in odhitel po svojih poteh.


V Ložinah so se pred časom podili okrog taki divji možički. Bili so majhni po postavi, z dolgimi bradami in so živeli po okoliških jamah. Imeli so radi ljudi in so jim neopazno dajali koristne nasvete, včasih pa so jim radi tudi malo ponagajali. Enkrat so vaščani Ložin ujeli takega možička in ga začeli spraševati o tem in onem. Ko pa so ga izpustili, jim je dejal:

“Veliko ste me spraševali in veliko sem vam povedal. Niste pa me vprašali, kaj pomeni križ na orehovi lupini. Če bi me to vprašali, bi bilo vam in vašim otrokom pomagano. Vaši otroci bi shodili takoj ob rojstvu.”


5. Divji možje

V Mlaki pri Kočevski Reki so nekoč ljudje vsak večer videli prihajati iz gore divje može. Ženske so se jih zelo bale in ne zaman, kajti neki večer so naleteli na osamljeno kmetico na njivi in jo odvlekli s sabo na Goteniški hrib.

Je pa v tej vasi živel tudi mož, ki je imel devet reber. On je imel posebno moč in je edini lahko obvaroval dolince pred divjimi možmi.



6. Trije volkodlaki

Jakličev Mate (Jakobov Matija) iz Primožev se je rad potepal po gozdu in nastavljal polhom. Nekega dne je začuden uzrl tri volkove, ki so krevsali proti njemu, eden od njih po treh tacah. Še bolj je ostrmel, ko so pridšli do njega in mu je tisti, ki je šepal, pomolil bolno taco pod nos, kot bi ga nekaj prosil. Polharja je bilo krepko strah, vendar se je opogumil, pregledal zveri taco in mu izdrl velik, oster trn. Ko je to opravil, so vsi trije volkovi izginili nazaj v goščavo.

Ko je šel Jakličev Mate čez nekaj let v Kočevje, je srečal v neki gostilni tri vesele fante, ki so ga pošteno cukali. Čeprav jih še nikoli ni videl, so ga takoj povabili k mizi in naročili vina, da je kar teklo od mize. Kmalu so se fantom razvezali jeziki in izdali so mu, da so bili oni tisti trije volkovi, ki jih je srečal v gozdu.



PRIPOVEDKE O DUHOVIH


7. Divja jaga

Neka ženska iz Borovca, ki ni nikoli vedela za pravo uro, se je nekoč šele ob polnoči podala proti Kočevju. Ko je prečkala most pri Kočevski reki, jo je ubrala še po bližnjici, da bi si skrajšala pot.

Ko je tako hodila, je zaslišala naenkrat govorjenje pred sabo, kot da hodi pred njo precejšna gruča ljudi. Glasovi so postajali glasnejši in glasnejši, zaslišalo se je konjsko topotanje in vsa okolica je postala živahna kot na sejmu. Žvižgalo je, tulilo in kričalo kot iz tisočev grl. Topotanje nevidnega jezdeca je spremljalo na smrt prestrašeno žensko. Tekla je - se spotikala - padala - in končno, pred njo se je zabelila cesta. Tedaj je nenadoma vse utihnilo prav tako nenadoma, kot se je začelo. Na cesti je srečala črnega moža, ki je ob sebi vodil na vrvi psa, velikega kakor tele. Misleč, da je orožnik, ga je vsa prepadena pozdravila z besedami:

“Hvaljen bodi Jezus Kristus!”

Skrivnostni mož pa se ji je zahvalil samo samo s čudnim, srhljivim pogledom in izginil s psom v grmovju.

Prestrašena do mozga v kosteh je ženska zbežala na vrat na nos v Nove Laze, kjer je vsem pripovedovala o svojem doživetju in počakala na zoro.

Neki lovec iz Kočevja se je vračal domov. V Novih Lazih je stopil v gostilno in se tam zadržal pozno v noč. Ko se je odpravljal naprej, so ga domačini posvarili pred strahovi v kraju 'Hudobna stopinja'. A on jim je smelo odgovoril, da ga ni prav nič strah.

“Zanesem se na svoje konje in pse pa na mojo puško!” jim je zatrdil in se odpeljal.

Ko pa je prispel do onega kraja, so konji naenkrat obstali, psi pa cvileč poskakali na voz. Takoj je pograbil puško, toda tudi ta mu je zatajila. Lovca je prevzel grozen strah. Stopil je dol z voza, govoreč:

“Jaz in vse dobre duše hvalimo Boga, ga hvalite tudi vi?”

Trikrat je ponovil te besede, ko se je zaslišal glas iz goščave:

“Jaz ga ne hvalim!”

Lovec je odgovoril:

“Umakni se od mene in pojdi, kamor te je Bog poslal!”

Tedaj se je strah povlekel nazaj v jamo, lovec pa se je lahko v miru in brez novih nadlog odpeljal naprej.


8. Dvorana prednikov


Bratje Grimm (Bratje Grimm: Nemške pripovedke, št. 147, Eisenach 1795, 173-188 Prav tako Hauffen, stran 103) so znali povedati naslednjo pripovedko:

“V mestu Kočevju na spodnjem Kranjskem prebivajo Nemci, katerih jezik, noša in navade se razlikujejo od ostalih Kranjcev. V bližini mesta stoji stari Auerspergov grad, o katerem vedo okoliški prebivalci veliko povedati. Še danes stanuje v ohranjenem delu lovec s svojo družino in delavci. Lovec je imel neobičajen doživljaj s strahovi, ki so tam domovali.

Lovčeva žena je šla dol v mesto, lovec pa, ki ga je prevzela zaspanost, se je ulegel pod smreko in zadremal. Naenkrat pa je zagledal svojega starejšega sinka, ki ga je pustil spečega v gradu, kako prihaja proti njemu, kot bi ga nekdo vodil za roko. Petletni deček je imel dvignjeno levico, kot da ga nekdo drži zanjo. S hitrimi koraki in zaupljivo je stopal proti bližnjemu prepadu. Prestrašeni oče je vstal in hitel, da bi otroka rešil. Trudil se je na vso moč, da bi iztrgal otrokovo roko prijemu nevidnega vodnika, a šele po hudem naporu se mu je to posrečilo. Pri tem sploh ni opazil vodnikove roke, pač pa je občutil njen ledeni hlad. Otrok pa ni bil nič prestrašen in je pravil, da je prišel neki stari mož z dolgo brado, rdečimi očmi, oblečen v črno obleko in z usnjeno čepico na glavi, ki da je bil prijazen in mu je obljubil lepa darila, če gre z njim.

Zvečer istega dne je zaslišal lovec, da ga nekdo kliče po imenu. Odprl je vrata in zagledal opisanega starega moža, kako mu maha. Lovec mu je sledil in in tako sta kmalu prišla do istega prepada. Tam se je pred njima odprla skala in pokazale so se kamnite stopnice, po katerih sta se spustila v globino. Na poti sta srečala veliko kačo, nazadnje pa prispela v nekakšno veliko, osvetljeno grobnico. V velikem prostoru ob dolgi mizi je sedelo v globokem molku sedem gologlavih starcev. Lovec je šel še naprej in v nekem ozkem hodniku, v manjši vdolbini uzrl malo krsto, v večji votlini malo naprej pa se je pokazalo še osemindvajset velikih krst. V njih so ležala moška in ženska trupla. Med umrlimi je videl nekatere znane obraze, vendar se ni mogel spomniti, kje jih je že srečal. Starec ga je nazadnje vodil še v veliko osvetljeno dvorano, kjer je sedelo osemintrideset bledih in tihih ljudi, med njimi tudi štiri zelo mlade žene. Vladalo je praznično vzdušje. Skozi neka rdeča vrata ga je pripeljal do vrste v starofrankovsko nošo oblečenih ljudi. Nekatere med njimi je lovec celo prepoznal. Starec je stopi do njih in poljubil prvega in zadnjega.

Tedaj se je lovec opogumil in vprašal, kdo so vsi ti ljudje in če jim lahko kdo od živečih da večni mir in pokoj.

“To so vse bili prebivalci tega gradu,” mu je s srhljivo donečim glasom odvrnil starec. “Kaj drugega ti zaenkrat ne smem povedati, boš pa kmalu izvedel drugje.”

Po teh besedah je začutil lovec, kako ga je nekaj pahnilo naprej in znašel se je v nekakšni mokri votlini. Tam je odkril stare, na pol razpadle stopnice, ki so vodile navzgor v drug, krožen prostor. Oddahnil si je, saj je skozi odprtino nad seboj zagledal nebo, posuto z zvezdami. Močna vrv, ki je visi nekje od zgoraj in pa čofotanje ter šumenje vode pod nogami mu je izdalo, da se nahaja v grajskem vodnjaku.

Tri dni ni bilo nikogar blizu in bil je že ves obupan, ko je četrtega dne prišla njegova žena po vodo. Bila je zelo začudena in prepadena, ko je s težavo izvlekla težko vedro, v katerem je sedel njen mož, za katerim je že žalovala.

Lovec pa je čez čas ugotovil, da ga starček ni nalagal. Ko si je poblizu ogledal slike prednikov, ki so visele na zidovih v grajski sobani, je na njih prepoznal obrazne poteze ljudi in trupel, ki jih je videl v jami.


9. Maša duhov


Ljudje na Kočevskem verujejo, da imajo ob polnoči in duhovi svojo mašo, na katero pridejo župnik in ministranti, vsi brez glave.

Ponoči si je neka deklica, ki je zašla, poiskala zavetje v vaški cerkvi. Od hude utrujenosti je takoj zaspala. Tam enkrat okrog polnoči se je zbudila in otrpnila od groze. Cerkev je bila polna ljudi, ki so vsi bili brez glave. Ena od postav, ki je bila duh dekličine botre, je pristopila k njej in deklica je zaslišala ob svojem ušesu šepet:

“Brž, umakni se iz cerkve in ne obračaj se, drugače boš ob glavo tudi ti!”

Deklica jo je ubogala, zbežala ven in se tako srečno rešila nevarnosti, ki ji je pretila.

Mati že dolgo umrlega “Garibaldija” (vzdevek Jonke Andreja) iz Kumrove vasi, se je napotila v svojo zidanico. Ker je bila od poti precej utrujena, je zvečer kmalu legla k počitku. Ko se je ponoči enkrat zbudila, je pogleda skozi okno in opazila, da so na bližnji cerkvi osvetljena vsa okna. Vesela, da se bo lahko udeležila večerne maše, je odhitela v cerkev.

Visoko na nebu je kraljevala bleda luna, vse naokrog je vladala skrivnostna tišina, ki jo je motilo le rezko in neumorno cvrčanje čričkov. Vse je kazalo na pozno nočno uro, zato se je ženski vse skupaj malo čudno zdelo. Toda radovednost jo je premagala, da je pogledala skozo okno v cerkev. Notri so bili vsi sedeži zasedeni, maševalo pa je sedem ali osem župnikov, ki so bili vsi brez glave.

Dosti hitreje kot je prišla, je stekla nazaj v zidanico, se zalezla v ležišče in se pokrila z odejo čez glavo. Prav tedaj je tudi zaslišala, kako je cerkveni zvon z dvanajstimi udarci oznanil uro strahov.

Drvar Penker je šel nekoč z drugimi na Verdrengški hrib polhom nastavljat. Pa je zakolovratil po svoje in izgubil svoje sovaščane. Sproščeno je sam nastavljal preostale pasti, potem pa si je zakuril ogenj, ob katerem naj bi prebil noč. Naenkrat je zaslišal glas, ki je klical:

“Oho!”

Drvar je misli, da ga iščejo in da to velja njemu, zato je odgovoril:

“Tukaj sem, tukaj!”

Nato je zopet nekdo zaklical, tokrat malo bližje, in zopet je gozdar odgovoril.

Tretjič je prišel glas čisto od blizu, zato je nestrpno zarohnel:

“Da bi vam hudiči izpulili dušo iz goltanca! Tukaj sem vendar, tukaj!”

V tistim hipu se je začela zvrščati mimo njega procesija majhnih ljudi s plamenicami v rokah. Vsi so bili brez glave. Prestrašen je skočil gozdar za ogenj in čepel tam tiho kot miš, ki jo zalezuje mačka, dokler se vsa procesija ni zvrstila mimo. Ko je ugasnil odsev plamenic, se je drvar domislil, da so bili ti ljudje zagotovo grešniki, ki so se za časa življenja hvalili, da so romali po božji poti na Verdrengški hrib, pa tega v resnici niso nikoli storili.


Pri Janeževih v Inlaufu je služila stara, samska dekla. Neke noči se je prebudila in videla, da je zunaj že čisto svetlo. Takoj je vstala in se odpravila k jutranji maši v Kočevsko reko. Ko pa je prišla v cerkev, je videla v njej glasne ljudi, ki jih ni še nikoli prej v življenju. Prešinil jo je tak strah, da si ni upala niti prestopiti. Tedaj je pristopila k njej ženska, v kateri je prepoznala svojo davno umrlo botro in jo nagovorila:

“Pojdi hrbtno ven iz cerkve in na pragu spusti na tla svoj plašč!”

Dekla je res napravila tako. Srečno je prišla iz cerkve in zbežala domov. Drugo jutro so našli na vsakem grobu kos njenega plašča.



10. Materina ljubezen

V Gotenici je umrla neka porodnica. Nesrečna mati ni mogla najti miru niti v grobu. Vsako noč ob dvanajstih je švignila iz groba belo oblečena postava in odtavala k osiroteli hiši. Mladi vdovec je opazoval, kako ziblje otročička, ga jemlje iz zibke, ga poljublja in doji, dokler ni minila ura strahov. Ko je bil mož kar nekajkrat priča dogodku, je odšel k župniku po nasvet, kaj mu je storiti.

Župniku se je ob moževi pripovedi zmračilo čelo. Umaknil se je v svojo študijsko sobo. Po dolgem času se spet vrnil in zaskrbljeno takole svetoval:

“Če si bil za njenega življenja močnejši, potem premagaj strah in ženo, ko bo spet prišla primi in jo trdno drži!”

In res se je drugo noč vse enako ponovilo. Spet je prišla žena, spet ljubkovala in dojila otroka. Ko pa je hotela odšvigniti, je planil mož k njej in jo zgrabil okoli pasu. Žena se je branila na vse pretege in začela se je dolga, obupna borba. Nazadnje jo je mož s svojo močjo obvladal.

Ko je ura strahov minila, je žena žalostno zajavkala:

“Vrag, vrag presneti, zakaj si to napravil? Težko mi je bilo enkrat umreti, zdaj pa bom morala trpeti še enkrat!”

Zjutraj je prišel župnik in položil mašno knjigo ženski na glavo, da bi tako pozabila na onostranstvo. Še dolgih sedem let je nato živela ta ženska, vendar v vsem tem času ni nasmeh niti enkrat zaigral na njenih ustnicah.


11. Mrtvi bratje

V Primožih je neka deklica na božični večer klečala ob svoji postelji, molila, jokala in tožila:

“Vsi časi pridejo, vsi ljudje pridejo, samo moji bratje ne pridejo nikoli!”

Takrat se je zaslišal ob vogalu mize glasen ropot in že so sedeli za mizo vsi trije, že dolgo mrtvi bratje. Nekaj časa so se molče gledali, nazadnje pa je eden od njih spregovoril:

“Zakaj naša ljuba sestrica nič ne reče?”

Takoj za tem se je zopet dvignil ropot in bratje so izginili tako nenadoma, kot so se pojavili



12. Odrešeni

V Primožih je neko noč dekla sama predla v sobi. Nenadoma je začel pes, ki je bil privezan zunaj, tako lajati, da je šla pogledat pred vrata. Na tleh pred pragom je zagledala velik črn zavitek, ki ga je pes renče obletaval. Dekla ga je vzdignila, ga odnesla v izbo in položila v kot na sklednik. Nato je sedla in predla naprej. Čez nekaj časa se je iz kota dvignil velik mož in rekel:

“Tvoja sreča, da si me pobrala. S tem si me odrešila in tudi sebe rešila podobne usode!”

Ko je to izrekel, se je obrnil ter odšel iz sobe.


V neki vasi na Kočevskem se je v hiši vsako noč ob polnoči prikazovala žena in pekla kruh. Tista hiša je zaradi tega prišla na slab glas, tako da ga ni bilo človeka, ki bi hotel v njej prenočiti.

Nekoč pa je prišla stara beračica in prosila za kruh in prenočišče. Prebivalci so jo opozorili na strašljiva nočna dogajanja, vendar se starka ni dala odgnati. Ponoči se je res zgodilo, kakor so ji pripovedovali. Prišla je žena in začela peči kruh. Beračica pa je le mirno sedela zraven na peči in gledala, kako žena dela. Ko je bil kruh pečen, jo je poprosila:

“Daj, mamica, meni tale hlebček!”

Tedaj se je čudna žena obrnila ter radostno rekla:

“Zaman sem dolgo čakala na to. Ti si me odrešila. Ko sem še živela, nisem revnim in ubogim dala kruha, zato sem se morala vsako noč vračati in peči. Zdaj se ne vrnem nikoli več!


V neki vasi na Kočevskem je vsako noč neka duša brez pokoja zapuščala svoj grob, nogavice pa položila navzkriž čez grob. Mežnar, ki je to opazil, je vprašal za nasvet župnika. Ta mu je svetoval, naj na nogavicah odreže peto in jih zopet položi nazaj, kot so bile poprej, nato pa naj brez oklevanja odhiti v cerkev, vzame monštranco in se skrije. Mežnar je res napravil tako. A komaj se je oborožil z moštranco in se skril na koru, že se je prikazal strah. Iskal je, razsajal in se besno zapodi v skritega mežnarja, nič pa mu ni mogel storiti, ker ga je varovala moštranca. To besnenje je trajalo vse dotlej, dokler ni zvon odbil dvanajst opolnoči. Takrat se je strah naenkrat umiril in rekel:

“Sedaj si me odrešil in jaz tebe!”

V Svetlem Potoku pri Mozlju je posestnikov sin Janez obljubil zakon revni deklici in jo zapeljal. Ljubezen seveda ni ostala brez posledic.

Takrat pa je Janez pozabil na vse obljube in končal razmerje. Osramočena deklica je nato zbežala iz krajev, kjer je bila tako grdo ogoljufana za srečo, fant pa je kmalu nato tako hudo zbolel, da je umrl.

Ko so čez mnogo let odprli njegov grob, so za čuda našli njegovo truplo izsušeno in še skoraj nepoškodovano. Vzeli so ga ven iz groba in ga postavili za cerkvena vrata. Kadar so bila vrata v cerkev odprta in je prepih razgibal njegove kosti, se je zaslišalo čudno šklepetanje, tako da se je trupla prijel vzdevek 'Škripohans'.

Minula so leta. Nekega večera so vaščani ob preji peli, se brezskrbo smejali in pokali vice. Tako je bilo govora tudi o 'Škripohansu'. Beseda je dala besedo in neko predrzno dekle, ki ni poznalo strahu, se je prijavilo, da gre iskat posušeni skelet v cerkev. Takoj je šla in neverjetno - res je prinesla skelet in ga postavila na prag. Vaščani so zakričali od groze in se poskrili pod mizami. Vsi so molili in nihče si ni upal oditi. Šele naslednje jutro se je okorajžil nekdo, zlezel ven skozi okno ter odhitel po župnika.

Ko je prispel, je župnik takoj blagoslovil skelet, nato pa pozval vaščane, naj 'Škripohansa' primejo za roko in rečejo:

“Odpuščam ti!”

Ljudje so se drug za drugim zvrstili mimo skeleta in napravili, kakor jim je naročil njihov župnik. Samo ogoljufana nevesta, ki se je tudi udeležila večera ob preji, se je dolgo obotavljala. Končno se je pustila pregovoriti, položila roko na skelet in rekla:

“Odpuščeno ti je in pozabljeno!”

V tistem trenutku se je 'Škripohans' sesul v prah in pepel, da za njim ni ostal niti za dlan velik kupček.


Rajndol je bil nekoč fara. V njej je župnikoval radoživ župnik, ki so ga oboževale in ljubile vse najlepše deklice v vasi. Dostikrat se je zmenil ponoči s kakšno od njih na skednju. Tega pa fantje iz vasi niso mogli mirno prenašati in so sklenili, da ga enkrat temeljito prestrašijo. Tako so namestili nad vrata skednja žrd in ga tako obtežili s kamni, da bi moral pasti z velikim truščem in ropotom na tla, ko bi se vrata odprla. Ko pa je župnik prišel in odprl vrata, je padel žrd naravnost nanj tako nesrečno, da ga je pobil na tla. Fantje so za trenutek prisluškovali, ko pa niso ničesar več slišali, so prišli bliže in opazili, kako leži župnik mrtev v mlaki krvi. Prestrašeni so dvignili truplo in ga nesli na vrh griča ob Staudahu, ki se mu je reklo Grič črnih jagod. Tam so ga skrili.

Zvesti župnikov pes pa je ostal ob truplu in več dni dolgo neprestano tulil in lajal. Nazadnje so le prišli ljudje in našli mrtvega župnika. Pokopali so ga na istem mestu, kjer so ga odkrili.

Od tedaj naprej je župnikova duša blodila naokoli in iskala odrešitev. Marsikdo v Štavdohu je na križišču pod gričem srečal 'črnega moža', toda nihče si ga ni upal ogovoriti in ga s tem odrešiti, pa čeprav so vsi vedeli, da bi si tako tudi sebi zagotovili večni mir in pokoj. V skednju, kjer je bil župnik potolčen, se lahko še danes vidijo sledovi krvi. Krvavi sledovi se niso mogli nikoli popolnoma odstraniti z lesa.

Nekoč se je stari gozdar po imenu Penker srečal s tem 'črnim možem'. Ta gozdar je nekoč že odrešil neko dušo, zato je vedel, kako nevarna in težavna stvar je to - takrat se je moral z dušo na ramenih sedem dni in sedem noči mukoma vzpenjati na drevo. Tako ga ni nagovoril, toda vendarle je želel ubogemu možu izreči vsaj vspodbuden rek:

“Hvaljen bodi Jezus Kristus!”

'Črni mož' je nekaj zamomljal v svojo brado. Ko se je gozdar obrnil in ga pogledal, je videl, da je že na pol bel - se pravi na pol odrešen.
Od takrat je 'črni mož' izginil iz te okolice in le občasno se je še pojavljal v okolici Rimskega. Mnogi so zato menili, da je župnikov duh že povsem odrešen.

V neki hiši na podeželju blizu Kočevja je strašilo. Celo noč je nekaj strašno ropotalo in zganjalo hrušč, tako da si nihče ni upal tam prenočiti. Nekoč pa je šel neki mož stavit, da si upa preživeti noč v tej hiši. Za pogum se ga je najprej krepko napil in nato na pol pijan vstopil v hišo strahov.

Ni dolgo trajalo, ko se je pričel neznosni trušč in iz teme se je vzdignila bela postava. Ko jo je mož zagledal, si ni dolgo pomišljal, ampak je skočil na duha in ga krepko klofnil po obeh licih. Učinek je bil prav presenetljiv. Duh je udarce sprejemal dobrovoljno in spregovoril:

“Ti si me odrešil. Tudi jaz sem tako pretepal revne ljudi. Namesto da bi jim delil darove, sem jim dajal zaušnice.”

Od te ure naprej ni v tej hiši nikoli več strašilo.

Andrej Naglič iz Svetlega Potoka je šel nekoč pozno ponoči sam iz Maverlena domov. Globoko v gozdu pri takoimenovani 'Ovčji luknji' je zaslišal tak trušč, tuljenje in ropot, vršenje in šumenje, da so se mu od strahu naježili vsi lasje na glavi. Brez dvoma je bila na delu divja jaga. Hitro se je vrgel v bližnji jarek, se ulegel plosko na trebuh in se tiščal k tlom. Tako mu divja jaga ni mogla storiti nič hudega. Čez nekaj časa se je procesija odvila naprej, on pa je nadaljeval svojo pot naprej. Ko pa je že odhajal proč, je zaslišal za sabo javkanje in stokanje, ki ni hotelo potihniti. Čisto samogibno in brez razmisleka je rekel:

”Kaj pa stokaš, kot bi bil zvezan “frišing” (ovca)?”

V tistem hipu je stala pred njim pojava, ki je rekla:

“Ti si me sedaj krstil in me s tem odrešil. Le nekaj svojega mi še daj, da se bom lahko izkazal!”

Hotel si je na hitro sleči svojo srajco, takrat pa mu je pojava rekla:

“Pusti to, zadostuje že robec, da je le vreden tri krajcarje!”

Naglič mu je dal takšnega in pojava je v trenutku izginila. On pa je odšel od tam prepričan, da je s tem dejanjem nekrščeno dušo rešil nadaljnega trpljenja in muk.

Trije možje iz Pokštajna so se nekoč peljali s konji na Hrvaško. Naložili so lončeno posodo, da bi jo zamenjali za pšenico. Ko so prispeli v neko veliko vas, niso mogli nikjer dobiti prenočišča. Neki kmet se je ponudil, da bi jih namestil v svoji hiši, vendar se boji, da ne bodo dolgo vzdržali. Pred dvanajstimi dnevi je namreč umrl njegov oče in od takrat dalje gre v hiše vse narobe. Možje pa so bili veseli, da so našli streho nad glavo in so vseeno ostali.

Ponoči je gost, ki je bil oče ostalima dvema, prižgal dve blagoslovljeni sveči (duha lahko odreši samo eden) in jih postavi na mizo. Naenkrat se je od peči začel razlegati trušč. Stari mož je vprašal:
“Ali si ti dober duh?”

Toda odgovora ni dobil. Slišalo se je le težko, globoko vzdihovanje. Zato je ponovno vprašal. V odgovor se je zopet razlegel globok vzdih, tokrat bliže kot poprej. Ko je vprašal tretjič, je začul vzdih tik ob svojem ušesu. Vendar je pogumno spraševal naprej, kaj duh želi.

In tedaj je začel duh pripovedovati o tem, kako je ogoljufal revno vdovo, ki ji je prodal kravo za štiriindvajset kron. Zaradi tega ga zdaj hudo peče vest in ne more najti miru. Njegov sin naj nepravično pridobljeni denar, ki je skrit pod hišnim pragom, vrne nazaj, zanj pa naj naroči dvanajst maš. Le tako bo odrešen.

Najstarejši gost ga je tolažil z besedami:

“Bog ti bo pomagal!”

Potihem pa si je mislil, da gospodar ne bo verjel temu, kar mu bo povedal. Tedaj je nenadoma opazil, da je pustila duhova roka prstne odtise na mizi. To naj bi služilo za podkrepitev resničnosti njegovih besed.

Naslednjega dne je izpoved prenesel gospodarju. Vzeli so krampe in začeli kopati pod hišnim pragom. Res so našli denar in ga takoj odnesli revni vdovi. Tudi zahtevanih dvanajst maš se je kmalu zvrstilo in ubogi duh je končno našel svoj mir. Kočevar je može povabil, naj ostanejo pri njem še nekaj časa. Gostil jih je tri dni in jih v zahvalo obdaril s tremi zvrhanimi koši žita.


13. Mrtvi orožnik

Nek mlinar iz Laz se je podal nekoč ponoči v Spodnji Log. Na poti je prišel do velike apnice, iz katere je lezel ven moški, po obleki sodeč orožnik. Mlinar se ni oziral na čudnega svata in je šel naprej. Toda kmalu je opazil, da gre neznani mož za njim. Sledil mu je nemo kot duh in v tako kratki razdalji, da je mlinarju grozen strah prešinil vse kosti. Komaj je zbral dovolj korajže, da se je ustavil in pogledal orožniku v bledi obraz. Takrat je orožnik salutiral, nato pa izginil v grmovju. Na smrt prestrašeni mlinar pa je pospešil, kolikor so mu dale noge.

O tem mrtvem orožniku ljudje pripovedujejo sledeče: pred mnogimi leti je med opravljanjem poklica padel kot žrtev mlad orožnik. Ni pa našel miru v grobu in še vedno čaka na odrešitev. Kadar vidijo ljudje, da se tamkaj vali ognjeno kolo, imajo navado reči: “Spet se prikazuje mrtvi orožnik!”


14. Nagi možje

Pri Petrovih v Svetlem Potoku sta nekoč prenočila na skednju dva tujca, ki sta se po čudnem naključju imenovala Peter in Pavel. Gospodar hiše je moral zavohati, da imata tujca pri sebi precej denarja. Ponoči so oba nesrečnika napadli, polili z vročim oljem in skrivaj vrgli v jamo na vrtu.

Zaradi tega dogodka pripovedujejo ljudje, da v tem vrtu straši. Dva starejša vaščana sta pravila, da sta nekoč, ko sta bila še paglavca in sta metala kamne v to jamo, videla prilesti ven dva čisto naga možakarja z dolgimi belimi bradami.


15. Ognjeni zublji


V Spodnjem Logu je prav tako obče znano, da večkrat straši pri “Strahnem gričku”. Tega griča se zato ponoči vsakdo na daleč in boječe ogne.

Nek vaščan Spodnjega Loga je nekoč pozno zvečer s svojim sinom peljal domov voz vina, ki ga je kupil v Kočevju. Naenkrat so se konji ustavili, okoli voza in konj pa so se vneli visoki, ognjeni zublji. Kmet in njegov sin sta bila tako prepadena, da nista vedela, kaj naj napravita. Začuda pa so se ognjeni zublji prav tako nenadoma, kot so se pojavili, pogreznili nazaj v zemljo in popotnika je zopet obdala globoka tema. Obadva sta bila presrečna, ko sta zdrava in cela lahko nadaljevala svojo pot.


16. Mož brez glave


V časih, ko so še opravljali carino na meji med Hrvatsko in Kranjsko deželo, je bil v bližini Spodnjega loga ubit graničar. Od tedaj pri križišču na cesti od Laz do Spodnjega Loga na zelo skrivnosten način straši. Takoj ko se stemni, se na tem mestu pojavi v svoji uniformi ubiti in - čeprav je brez glave - vsakemu vozniku skrbno preišče blago na vozu. Ljudje so veseli, ko so srečno mimo tega zloglasnega kraja.

Tudi med Banja Loko in Brigo se je vsako noč slišalo grozno kričanje in že marsikdo je ponoči na tej poti srečal moža brez glave. Ljudje pripovedujejo, da je nek bogataš iz Banja Loke zaradi spora glede meje zaklal gospodo s sodišča. Zato mora njegov duh vsako noč obteči to mejo. Obsojen je, da bo moral to početi na veke.



17. Beli konj in drugi živalski strahovi

Nek hlapec iz Ribnika se je neke noči vračal iz Nove Gore precej nadelan domov. Prikolovratil je že skoraj do Muhe vasi, ko se je ustavil ob bukvi, na kateri je visela posvečena podoba. Takrat je zaslišal šumenje v grmovju. Takoj za tem se je pojavil pred njim beli konj z ognjenimi očmi, velikimi kakor krožniki, ter mu zapiral pot naprej. Hlapec je hotel konja pregnati, toda ta je rezgetal ter tako brcal in udarjal z zadnjimi kopiti, da so se kar iskre kresale. Hlapec se je še bolj razjezil. Začel je strašno kleti in kričati, tako da se je konj nazadnje res obrnil in odgalopiral proti vasi. Tam je skočil v vrt domačije pri 'Burštajsu', se vrgel na tla in se valjal sem in tja. Ko se je tako valjal, se je vse iskrilo okoli njega, kakor bi kdo udrihal po žerjavici. Nazadnje je planil pokonci in izginil.

Bližnja soseda te domačije, ki je neko noč prespala na svojem skednju, je celo noč poslušala nekakšno nečloveško tuljenje, kričanje in vpitje, ki je prihajalo iz sosedovega skednja, da je bila zjutraj vsa premrla od strahu. Drugič spet je ob božiču za časa maše slišala, kako v skednju Burštajsovih nekdo s cepcem žito mlati.

V Komarni vasi se je nekoč izgubilo sedem kozlov. Proti večeru sta se dva korajžna fanta namenila, da poiščeta izgubljene kozle. Ko sta preiskovala travnik, na katerem so se običajno pasli, sta zagledala pred seboj več tisoč belih ovac, kako se pasejo. Eden od njiju je prislonil svojo popotno palico k licu, kakor bi hotel streljati, in ovce so v hipu izginile. Čudno pri vsem je bilo to, da v tistem času v Muhi vasi prav nihče ni imel ovac.


18. Strašni psi

V Novih Lazih se je pred mnogo leti vsako noč slišalo žalostno pasje tuljenje, lajanje in cviljenje. Ko pa se je človek približal tistemu kraju, je tuljenje v trenutku prenehalo in o psu ni bilo sledu. V bližini Spodnjega Loga na “Strahnem gričku” se je nekoč ob luninem siju peljal težak voz, za katerim je počasi ubiral pot njegov lastnik. Ta je dobro videl, kako je pri “Strahnem gričku” skočil na voz velik črn pes. Konji, ki so prej komaj vlekli, so nenadoma odgalopirali navkreber po hribu kot ponoreli.


19. Povesti o duhovih


Pri “Hansovih” v Borovcu je še pred nedavnim vsako noč strašilo, čemur je bilo priča več ljudi. Neke noči so se odpravili fantje, doma iz Inlaufa nazaj proti domu. Kljub pozni uri so vso pot prepevali. Na zvoniku v borovški cerkvi je ravno odbilo polnoč, ko so nenadoma zaslišali, kako od nekod prihaja stokanje in kričanje. Najprej so mislili, da jih straši kak šaljivec. Nato pa so sledili hrušču in prišli do prej omenjene hiše. Tamkaj so zaslišali govorjenje v nekem nerazumljivem jeziku, vpitje, razmetavanje in nato zopet nekakšno žalostno ječanje in stokanje, ki jim je nagnalo tak strah v kosti, da so vsi iz sebe zbežali od tam.

Pri 'Jurš' v Svetlem Potoku je pred časom tudi večkrat strašilo. Z veliko močjo je premetavalo stole, mize in drugo pohištvo. Nekoč je v času južine priletela na mizo naravnost v polno skledo deska za pranje. Nihče ni mogel rešiti te uganke in ljudje so bili brez moči proti tem dogajanjem.

Nekega dne je šla stara, pobožna ženica na podstrešje. Na vse strani je škropila blagoslovljeno vodo in zraven govorila: V imenu Boga očeta, Sina in Svetega duha! Prvi v hiši je bog, nato gospodar, služinčad in jaz. Vsi prosimo za mir.” Komaj je to izgovorila, že ji je priletela kepa blata v obraz. To grdo dejanje so ljudje pripisali dekli, ki je služila v tisti hiši. Tudi njena mati se je ukvarjala s copranjem in je bila po vsej širši okolici poznana kot čarovnica, ki so se je vsi bali.

Na njivah blizu Raven se je pred leti prenekatero noč slišalo stokanje in jadikovanje: “Kam naj grem, kam naj vržem?” Nekoč okoli polnoči se je od tam proti Borovcu majal pijan možakar, ki je tudi slišal to klicanje in se v svoji pijanosti temu primerno odrezal: “Ej, kjer si vzel, tja položi nazaj!” Drugi dan so videli ljudje, kako sredi njive leži mejnik. Verjetno je tja že nekoč spadal. Od takrat naprej tudi ni bilo več slišati vpitja.

Dva možakarja iz Toplega Vrha sta se odpravila na Binkoštno nedeljo v gozd, da bi tam ukradla nekaj smrek. Komaj sta začela opravljati to razbojniško delo, je začel pihati tako močan veter, da je grozilo, da bo izpulil drevesa s koreninami vred. Iz daljave se je zaslišalo glasno pasje lajanje, nevsakdanji, čudni zvoki trobente so odmevali med drevesnimi debli. Vmes je bilo slišati grmeče kopitljanje sto in sto konjev, pa streljanje in kričanje, kot bi prihajalo iz stoterih moških grl. Možakarja je jasno prevzel silen strah. Pustila sta nečedno opravilo nedokončano in jadrno zbežala nazaj proti domači vasi. Od takrat ju ni nikdar več zamikalo, da bi grabila po tuji lastnini.

Peljal se je tako enkrat močno vinjen moški ponoči iz Koprivnika proti Svetlemu Potoku. Ko je prispel na vrh hriba, ki ločuje oba kraja, in je ravno peljal mimo znamenja, mu je nekaj ustavilo konje, naokoli pa je naenkrat vse oživelo. Slišati je bilo kričanje in besnenje, da je bil možakar nazadnje ves trd od strahu. Od vsega hudega je komajda izdavil: “Kdor je močnejši od Svetih treh, naj pride!” A že ga je nekaj prijelo za obleko, konji so zbezljali in zapeljali v globoko jamo. Voz se je prevrnil in pokopal moža pod sabo. Konji so se osvobodili in oddirjali domov proti Koprivniku. Kmalu so priskočili na pomoč vaščani in rešili nesrečnika iz žalostnega položaja. Bil je tako poškodovan, da je celo življenje ostal pohabljenec. Ljudje so govorili, da v pijanosti ne bi smel poklicati Sv. treh na pomoč.

Na poti od Oneka do Laz, tam kjer stoji “Matejevo” znamenje, je strašilo vsakogar, ki je ponoči hodil tod okoli. Posebno nekega trgovca z lodnom iz Koprivnika, ki je stanoval pri “Matejevih”, so imeli duhovi hudo na piki, saj ni mogel tam mimo, ne da bi ga strašili. Zato je dal sezidati na tem mestu kapelico, ki se še danes imenuje “Matejevo znamenje”.

Mimo Ponikve pri Planini je peljala pot, ki je bila na izrazito slabem glasu. Po tej poti so vozili mrliče iz Ponikev na pokopališče v Planini. Potem, ko so se vračali, so imeli pogrebci navado, da so pri mostu vrgli v jamo palice, na katerih je ležala krsta. Nekoč je neki pohlepnež iz Planine te palice takoj po pogrebu ukradel. Opolnoči zbudi tega možakarja neko ropotanje in osupel zagleda pred sabo umrlega v svetlem oblačilu in v novih, bleščečih čevljih. Mrtvi mu je spregovoril: “Kar najhitreje vstani in odnesi palice nazaj v Ponikve, kamor spadajo!” Tat je bil zelo prestrašen, pa vseeno dovolj predrzen, da si je upal vprašati: “Kako je mogoče, da si prišel k meni v tako lepih čevljih, ko pa je pot zunaj vsa blatna?” Duh pa je odvrnil: “Tam, kjer sem zdaj jaz, ni blata!” In je izginil. Tat se je še bolj ustrašil, hitro vstal in si natovoril palice na ramo. Ko je šel mimo obredne jame, je postajalo njegovo breme težje, kakor da bi prenašal na hrbtu nebo in zemljo. Čisto izčrpan je komaj prisopel do Ponikev, kjer je pred hišo umrlega, kamor so palice tudi spadale, te odložil.


20. O črnem možu

Pred mnogimi leti je imel posestnik iz Svetlega Potoka vinograd pri Maverlenu. Večkrat je moral tja po opravkih, včasih tudi ponoči. Toda kadar je šel tja ponoči in prispel v bližino Tanče gore, se je vsakič prikazal črni mož, ki ga je zvlekel v kakšno jamo. Da bi se rešil nadležnega duha, je posestnik sezidal na tem mestu majhno kapelico. Od takrat je res imel mir na poti v svoj vinograd, kapelica, ki je posebno znamenje, pa stoji še dandanes.

Tudi v Štavdohu je nekoč strašil črni mož. Bil je srednje velik in oblečen čisto ves v črno. Celo rokavice je imel. Po pripovedovanju je imel izbuljene oči, velike kakor vol, tako da se ga je vsak, ki ga je videl, silno ustrašil. Tega črnega moža so imeli ljudje za duha, ki čaka na svojo odrešitev. Čudno se jim je zdelo le, da nikoli ne da nobenega glasu od sebe in da se prikazuje tudi ob belem dnevu, kar pri duhovih nikakor ni v navadi. Največkrat je srečaval in prestrašil le ženske, toda tudi najbolj pogumni moški so zbežali pred njim.

Danes je črni mož že utonil v pozabo.


Pri “Rupeževem” znamenju v Spodnjem Logu so se dogajale čudne reči. Pozno zvečer je neki kmet šel tam mimo, kar je švignil iz zemlje nek mož, ves v črnem in potem hodil vedno nekaj korakov pred njim. Kmet ga je nič hudega sluteč povabil, naj malo počaka in se mu pridruži, saj se v dvoje lažje hodi. Toda tudi na ponovno prigovarjanje ni dobil odgovora, zato je kmet grdo zaklel. Takrat pa sta že prišla do naslednjega znamenja in neznanec je tako, kot se je pojavil, naenkrat tudi izginil. Ko se je kmet napol začuden, napol prestrašen, oziral za njim, je slišal samo še žalostno javkanje, ki je prihajalo dol s hriba.

Spet drugič se je peljal neki kmet s svojo ženo zelo pozno ponoči domov. Pri “Rupeževem” znamenju so se konji nenadoma ustavili, topotali na mestu, se vzpenjali in nikakor niso hoteli naprej. Moški ni videl ničesar, žena pa je opazila, da počez čez cesto leži nekakšen črn predmet. Šele ko je stvar izginila, so konji speljali naprej.


www.gottschee.de



Kazalo