|
Wilhelm
Tschinkel, Gottscheer Volkstum, Ljudska
izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931.
Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej -
V Kočevju, 1995.
Čarovniški
miti
21. Ugrabljeni
V kočevskih podeželskih krajih verovanja v čarovnice še niso povsem ugasnila.
Tako se je v večjem kraju pripovedovalo, da je neka stara ženska odpeljala
deklico na goro, jo tam zadržala tri dni ter jo hranila samo z rezanci,
ki jih je zamesila iz zemlje. Straši so otroka iskali in ga nazadnje
našli popolnoma izčrpanega v gozdu.
V Novih Lazih sta živela soseda v večnem prepiru. Pa se je enemu izgubil
otrok in ljudje so ga zaman iskali. Šele po treh dneh so našli pogrešano
deklico v globoki jami, v katero se nihče ni mogel spustiti, saj je bila
vsa zaraščena s trnjem. Nekdo je zaklical: “Jaz bom prišel noter, pa če
so vsi hudiči zbrani na dnu!” V tistem trenutku je zletela iz jame čarovnica,
odeta v jopič in ljudje so zatem lahko prodrli v globel. Toda v kako obupnem
stanju so našli ubogega otroka! V ustih je imel natlačeno zemljo, manjkali
so mu nohti na prstih rok, prsti na nogah pa so bili celo odsekani. Noge
je imel zvezane z rdečim pasom. Nesrečno dete je čez osem dni izdihnilo.
V Kačjem Potoku se
je nekega večera zbrala vsa mladina pri preji. Veselili in šalili so
se bolj kot navadno, saj sta bila ženin in nevesta predmet
raznih šal in zbadanj. Sosedje so že ves večer poslušali, kako okoli hiše
nekaj hodi sem in tja in s hrupom razmetava po tleh različne predmete,
vendar niso temu posvečali nobene pozornosti. Ko pa je ženin zapustil hišo,
da bi šel domov, se je zunaj naenkrat pričelo vpitje iz več sto glasov,
ki so se počasi oddaljevali proti njivam. Vmes je bilo slišati ženinove
klice na pomoč, vendar se mu ni nihče upal priskočiti na pomoč. Čez čas
se je vpitje zopet približalo vasi. Ženin je celo trikrat potrkal na zid
hiše ter moledoval za pomoč, pa zopet zaman. Čarovnice, ki so se ga polastile,
so ga odvlekle ven v gosto grmovje. Nazadnje so ljudje v hiši le premagali
strah, oborožili so se z blagoslovljeno vodo in šli iskat nesrečnega ženina.
V neki trnovi goščavi so zaslišali stokanje in ječanje, medtem ko se je
bolj daleč od grmovja razlegalo divje, krehetavo vreščanje in tuljenje.
V trnju so res odkrili ženina, s srobotom tako zvezanih rok in nog, da
se sploh ni mogel ganiti. V ustih je imel zatlačeno nagnusno mačjo kožo.
Urno so ga rešili iz neprijetnega položaja in ga odpeljali domov. Dolgo
ni mogel spregovoriti niti besede. Šele ko so mu odprli usta z narobe obrnjenim
ključem, se mu je vrnil dar govora. Ko ga je oče vprašal: ”Sin moj, zakaj
si vendar silil ven v noč?” mu je ta le kratko odvrnil: “Govoriti je lahko!”
Štafončevi in Likaževi
iz Gorjne Brige so bili hudo sprti. Nekega dne je Štafonču skrivnostno
izginila hčerkica in vse iskanje je bilo zaman.
Zato sta se oče in mati takoj na nedeljo odpravila na božjo pot na goro.
Šla sta po nasvet k župniku, ki je imel tam sveto mašo. Župniku sta se
obupana starša zelo smilila in po kratkem razmisleku jima je dal takle
nasvet: “Ko se bosta spuščala dol, pozorno glejta na vse strani! Kjer bosta
zagledala kakšno znamenje, tja pa pojdita!” Ko sta šla romarja dol po hribu,
sta zagledala na sicer jasnem nebu majhen, kodrast oblaček. To sta imela
za obljubljeno znamenje in kolikor hitro sta mogla, sta pohitela v tej
smeri. Neizmerno sta bila vesela, ko sta res našla svojega otroka, ki je
sedel pod bukvo. Deklica jima je potem pripovedovala, da jo je tja pripeljalo
neko grdo, hudobno bitje. K sreči je vsako noč prihajala dobra žena, oblečena
v belo kakor angel ter jo hranila z mlekom in medom. Podnevi pa je vedno
prihaja ona grda žena, v kateri je spoznala svojo botro - Likaževo sosedo.
Kasneje je tudi mož te čarovniške grdobe priznal, da je tisto noč videl
na postelji metlo namesto žene. Tako se je med družinama vraslo sovraštvo.
V Gotenici je neka mlada deklica iznenada in kolikor so jo nesle noge stekla
preko njive proti gozdu. Ljudje, ki so ravno tedaj delali na poljih, so
jo skušali zadržati, toda zaman. Ker se ni vrnila nazaj, so jo šli iskat
v gozd, toda brez uspeha. Šele tretji dan so našli orožniki nesrečno deklico
mrtvo v nekem skalovju. Ker ni bila poškodovana, so morali napraviti obdukcijo,
da bi odkrili vzrok smrti. A našli so samo nekaj čajnih lističev v njenem
želodcu. Ljudje so bili prepričani, da je postala žrtev čarovnic.
22. Čarovnice napadajo
Včasih so čarovnice v svoji predrznosti napadle celo odrasle moške. Nek
večer se je vračal možakar iz Doljne Brige, kjer je podnevi kosil, v
Borovec. Kar sta mu na pot stopili dve ženski z rdečima rutama, ki sta
ga skušali podreti na tla in ga s tema rutama zvezati. Vendar sta slabo
naleteli, saj se ju je mož ubranil s koso. Ko je v eni od njih osupel
prepoznal svojo sosedo, sta mu prepovedali govoriti o tem dogodku, kajti
drugače se bo slabo godilo njemu in njegovim.
Nek mož iz Mrauena
je prevažal sol na svojem tovornem konju. V bližini Novih sel si je privoščil
počitek. Medtem, ko si je hotel prižgati majhen
ogenjček, se je njegov konj pasel na sočnem travniku. Kar se je pojavila
družba desetih žensk, med katerimi je bil tudi en moški. Vsedle so se k
njemu in ženske so rekle: “Ha, tega dedca bomo pa danes vzele!” Toda moški,
ki je bil z njimi, jih je odvrnil od namere: “Ta možakar mi je večkrat
plačal vino, zato mu ne smete skriviti niti enega lasu na glavi!” Tako
so ga pustile na miru. Še prej pa je moral obljubiti, da ne bo nikomur
govoril o tem srečanju, sicer mu bo trda predla. Ko se je trgovec s soljo
vrnil domov, je našel dom poln ljudi. Obrnil se k peči in rekel: “Peč,
tebi lahko povem, da so te in te - naštel je vse ženske po imenih - čarovnice.”
Ljudje so vse to slišali in spoznali čarovnice, toda njemu se ni nič zgodilo,
saj obljube ni prelomil.
23. Čarovniška jahanja
Pri “Irglačevih” v Doljni Brigi so praznovali veselo poroko. Zvečer so
odšli nekateri izmed svatov pred hišo na prosto, da bi se naužili svežega
zraka. Takrat se je njihovim očem ponudil čuden in nevsakdanji prizor.
Nek mož je privršal na žrdu skozi vrt in zraven grozno kričal: “Jezus,
Marija in Jožef, pomagajte mi!” Takoj nato je izginil in nobeden od ostrmelih
ljudi ni vedel, kaj naj bi to pomenilo.
Vaščan iz Škrilja pri
Planini je šel nekoč pozno zvečer iz Semiča proti domu. Pri kraju Kleč
so se pred njim nenadoma zasvetile lučke in preden
se je zavedel nevarnosti, so ga že zgrabile čarovnice in ga povlekle v
najgostejše grmovje. Celo noč so ga imele v oblasti, tako da se je nesrečnež
šele zgodaj zjutraj ves spehan opotekal proti domači hiši. Njegova sestra,
ki je ravno pripravljala zajtrk, ga je zagledala, kako se maje mimo. Stekla
mu je nasproti in ga skušala potegniti noter, toda on se ni oziral na klice
in je šel kot slep naprej proti gozdu. Na sestrin vik in krik je prihitelo
več moških, ki so ga obvladali in ga končno na silo spravili domov. Mož
pa še dolgo ni mogel spregovoriti niti besede; bil je ves odsoten, kakor
bi ne bil več pri pravi. Naslednji dan je prišel v hišo nek možiček in
povprašal, kaj mu manjka. Šele tedaj se je mož ovedel in bil spet zdrav.
'Župsnar
Andrla' žena je položila vsak večer v posteljo poleg moža metlo, sama pa
je šla na
čarovniško pot. Neko noč jo je zalotil mož, ko se je
ravno natirala po telesu z mažo iz nekakšne črepinje in zraven govorila:
“Frrr, stran, nikjer ne postoj!” Kmalu nato je odletela ven. Takrat je
mož vzel črepinjo in napravil enako, le da je malo zamešal besede uroka
in je rekel: ”Frrr, stran, povsod!” Urok je deloval in bil je po zraku
prenešen na Klek. Zaradi postankov vsepovsod, je prispel tja ves potolčen
in raztrgan. Ko ga je ugledala njegova žena coprnica, se je zelo začudila.
Takoj ga je vprašala, zakaj je tako krvav in pobit. Takrat ji je povedal
vse po resnici, ona pa se mu je smejala in ga tolažila, da jima bo šlo
drugič že bolje.
Dve
čarovnici iz Štalcerjev sta se dogovorili, da bosta vzeli sosedo k nočnim
pirovanjem.
Nek večer
sta to sosedo namazali z mastjo, tako da so
kmalu vse tri odletele po zraku. Ustavile so se šele v Maverlenu v neki
zidanici, kjer so si hotele omočiti suha grla ter popiti malo vina. Popile
pa so precej več kot malo in se opijanile. Obe čarovnici sta ob povratku
domov v pijanosti čisto pozabili, da morata vzeti s seboj tudi sosedo.
Ženska je ostala sama, zaklenjena v zidanici, iz katere ni bilo izhoda.
Čisto je bila že obupana, ko je čez nekaj dni prišel vinogradnik, ki jo
je našel vso shirano in sestradano. Zelo je bil začuden in ni mogel razumeti,
kako se je znašla tuja ženska v njegovi zaklenjeni zidanici. Ko pa mu je
ta vse po resnici in pošteno povedala, jo je celo nahranil in napojil,
nakar je peš odšla proti domu.
V Knežji
Lipi je živela kmetica, ki je bila vešča čarovnij in so se je vsi bali.
Za hišna opravila
je najela deklo, ki je bila prav tako čarovnica.
Nekega večera, ko je dekla ravno poskrbela za živino, ji je gospodinja
skočila na hrbet in takoj sta se dvignili v zrak ter odleteli čez hribe
in doline. Leteli sta, dokler nista pristali na Kleku (hrib pri Ogulinu),
kjer je bil veselica v polnem teku. Tudi dekla je morala rajati z ostalimi,
plesati divje, razuzdane čarovniške plese in skakati čez ogenj. Veselica
je trajala vse do jutra, ko se je gospodinja spet usedla dekli na hrbet
in sta odfrčali po zraku nazaj v Knežjo Lipo. Kmalu zatem je dekla hudo
zbolela; opomogla si je šele čez dolgo časa.
Deklica dvanajstih
let iz Laz je na pozno jesenski večer pasla drobnico na hribu nad Kolpo.
Naenkrat je zagledala na hrvaški strani ogenj, ki se
je pomikal proti vodi, za kratko izginil pa se spet pojavil. Nazadnje je
šel kar čez Kolpo in se vse bolj bližal dekličinem ognju. Deklica se je
ustrašila, ko je stopila iz ognja strašno grda babura. Meni nič tebi nič
jo je kar z gorečo plamenico trikrat tako udarila, da je deklica padla
po tleh. Videla je še, kako se je ženščina povzpela na hrbet starega kozla
in odjahala proti Predgradu. Ko je prišla domov, je seveda povedala staršem
vse o svojem doživljaju. Takrat so ji povedali, da je bila ta grda baba
čarovnica, njihova soseda, kozel pa njen mož. S temi sosedi so namreč že
dolgo živeli v sporu in razdoru.
V Planini je živela
neka osovražena čarovnica, ki se jo je balo vse živo. Vsak večer je prevarala
moža s tem, da je položila v posteljo metlo, ona
pa je odšvigala na Klek na čarovniški ples. Možu pa je počasi začelo presedati
vse skupaj. Neko noč se je naredil, da spi. Posrečilo se mu je, da je videl,
katero mažo je žena vzela in se namazala z njo. Nazadnje je še slišal čisto
razločno, ko je rekla: “Hi, trk, nikjer postanka!” Komaj je to izrekla,
že je odletela skozi dimnik. Mož je vstal iz postelje, vzel skrivnostno
coprniško mažo in namazal z njo ogromen hrastov panj v vrtu. Zraven je
izrekel čarobne besede: “Hi, trk, kamorkoli!” Panj se je začel premikati,
dvigal se je vedno više med drevesi in nazadnje odletel po zraku na Klek.
Tam je treščil med zbrane čarovnice in jih vse pobil.
Nekoč sta
živeli dve sestri. Ena je bila revna, druga pa zelo premožna. Naj sta
se revna sestra
in njen mož še tako mučila in se udinjala za majhno
plačilo, je šlo vse njuno gospodarstvo rakom žvižgat. Revna sestra je za
povrh morala prenašati še udarce jeznega moža. Zato se je šla revna sestra
lepega dne potožit k bogati. “Seveda,” ji reče bogatašinja, “tudi ti lahko
postaneš bogata, če le greš danes ponoči z menoj. Ko bo odšel tvoj mož
spat, položi poleg njega metlo in se vsedi na snop resja, s katerim si
prej ometala peč! Potem pa boš že videla, kaj se bo še zgodilo.” Rečeno,
storjeno. Drugi večer revna sestra položi metlo v svojo posteljo in metla
se takoj spremeni v žensko. Nato zveže šop resja, se usede nanj in že zleti
s sestro skozi zrak. Ko tako letita, prispeta do zelo lepega vrta, v katerm
cveti na tisoče prekrasnih cvetov, od katerih veje omamen vonj. “Draga
sestra, postaniva, ostaniva malo v tem vrtu!” reče revna sestra bogati.
“Ne,” odvrne druga, “še imava dolgo potovanje pred sabo.” In zopet letita
in prepotujeta že lep kos poti, ko prideta do velike jame, iz katere grozno
zaudarja po gnilobi in plesnobi. “Pohitiva, da prideva čimprej stran od
tu, ali pa se bom zadušila!” se pritožuje revna sestra. Končno prispeta
na Klek, kjer ju že čaka mlad mož v zelenem jopiču. “No torej,” ji reče
bogata sestra, “če hočeš postati to, kar sem jaz, si opraskaj prst, da
bo pritekla kri, in z njo zapiši svojo dušo temu moškemu. Vedi pa, da je
predstavljal prelepi vrt, na katerem so rože tako prijetno dišalo, tebe
in tvojo družino, smrdeča jama pa mene in mojega moža!” Te besede so delovale
na revno sestro kakor bi zaužila zdravilni lek. Hitro se je usedla na snop
resja in se vrnila po isti poti, po kateri je prišla.
Nekoč sta
služila pri kmetu dva hlapca. Oba sta jedla iz iste sklede, pa je bil
eden debel
in masten, drugi pa suh kakor plot. Nekega dne vpraša
debeli suhega: “Poslušaj, kako je mogoče, da si z vsakim dnem bolj suh?”
“Ja, če bi ti vedel, kaj moram noč za nočjo prestajati! Ulezi se enkrat
na mojo posteljo in videl boš, kaj se bo s teboj godilo!” mu odvrne suhec.
In res se naslednji večer debeli hlapec uleže v prijateljevo posteljo in
z odprtimi očmi radovedno čaka, kaj neki bo prišlo. Pa je prišla gospodinja,
ki je bila strašna čarovnica. Vrgla mu je uzdo čez glavo in v trenutku
se je spremenil v konja. Hudobna čarovnica se je vsedla na njegov hrbet
in že sta jezdila čez hribe in doline. Ustavila sta se šele na Kleku, kjer
je čarovnica privezala konja k ogradi, sama pa je šla na čarovniški ples.
Ampak hlapec se ni maral vdati v usodo. Na vsak način si je skušal sneti
uzdo, kar se mu je čez čas tudi posrečilo. Tisti hip se mu je spet povrnila
njegova prava podoba. Ko se je čarovnica pred zoro vrnila, je vrgel uzdo
njej čez glavo, da se je ona pri priči spremenila v konja. Skočil je nanjo
ter odjahal čez drn in strn. Pred neko kovačijo se je ustavil in vrgel
kovača iz spanja, češ, da mora nujno podkovati konju vse štiri noge. Konj
se je sprva vspenjal in udarjal z zadnjimi nogami, da so letele iskre,
vendar sta ga skupno ukrotila in podkovala po vseh pravilih kot zahteva
kovaška stroka. Drugo jutro je gospodinja obležala v postelji hudo bolana.
Kmet je v skrbeh poklical debelega hlapca in mu naročil, naj gre kolikor
more hitro po zdravnika. A hlapcu se ni nikamor mudilo. “Pojdi in poglej,
kaj ima tvoja žena na rokah in nogah!” je svetoval gospodarju. In mu je
povedal, kaj se je dogajalo ponoči. Kmet je poslal po kovača. Temu je naročil,
naj razžari kos železa, s katerim je potem ženi prebodel vrat, da je mrtva
obležala.
Pred vrati je bil vrhunec božičnih prazničnih dnevov. V tujini sta v
svoji kamrici sedela dva Kočevarja in si pripovedovala, kako rada sta
doma preživljala praznične dneve. Temu pogovoru je prisluškovala dekla,
ki je bila na glasu kot čarovnica. “Kaj mi dasta za plačilo, če vaju
še za Božič pripeljem domov?” je vprašala oba moža. Ker sta si oba želela
domov, sta ji vsak obljubila par nogavic. Nato reče dekla: “Zvečer bosta
našla pred hišo dva zavitka. Vsak naj vzame enega in se usede nanj. Pazita
le, da med potovanjem ne pokličeta svetnikov, drugače se bo zgodila nesreča!”
Rečeno, storjeno! Zvečer moža res najdeta zavitka, vsak se usede na svojega
in že odjadrata po zraku proti domovini. Eden od njiju je ves čas grozno
klel in isti večer srečno prišel domov. Drugi pa je mislil, da leti v
pekel, zato je klical vse svetnike na pomoč. Padel je na zemljo in bil
na mestu mrtev.
Čevljar
je v neki hiši na Rogatem hribu opravljal svojo obrt. Vsak večer je opazoval,
kako se
je gospodinja na peči namazala z mažo iz neke posode
in nato izginila. Ko je prišel domov kmet z vozom, katerega kolesa so grozno
škripala in cvilila, je čevljar nebodilen vzel tisto posodo in začel z
mažo mazati osi voza. Tedaj se je voz naenkrat dvignil v nebo in odletel.
Nihče ga ni videl nikoli več.
24. Življenje in smrt
nekaterih hudičevih čarovnic
V Novih Lazih je še ne tako dolgo tega uganjala svoje igre neka čarovnica.
Nekoč je šla kmetica iz te vasi na svoj zeljnik in tam našla hudičevo
gobo, v njej pa zameseno testo. V svojem velikem začudenju si ni mogla
kaj - vzela je palčko in dregnila z njo v testo. Mimo je prišla soseda
in kmetica jo je poklicala, naj si pride ogledat eno čudno stvar. Soseda
je seveda pristopila in tudi sama dregnila v testo. Tedaj jima zakliče
ona ženska, ki je bila zelo osovražena in znana kot hudobna čarovnica:
“Gorajšigaj, kaj imata tam početi!” To je rekla in odšla. Obe ženski
sta se prestrašili. Odhiteli sta po svojih opravkih.
A že naslednji dan sta obe zboleli. Ena je dobila tako hudo bolezen na
očeh, da ji je že čez leto dni eno izteklo. Drugo pa so začele boleti prsa
in noben zdravnik ji ni znal pomagati. Obe sta vedeli, kdo jima je to napravil.
Pa sta šli in v solzah prosili čarovnico, naj ju pusti na miru s svojimi
čari. A ta jima je samo odvrnila: “Kar se skuha, je skuhano, kar se speče,
je spečeno!”
Ta ista čarovnica je vsak večer pred hišo zažgala snop slame in držala
svojo srajco čez. Nato jo je zvila in veselo plesala z njo nad ognjem.
Nato je vselej odjezdila na burklah skozi dimnik. Nekoč se je zadela ob
napušč in z velikim truščem padla na tla. Večkrat se je zadržala na Kleku
vse do jutra, da so jo opazili premnogi vaščani, ko je prijezdila zgodaj
zjutraj na burklah domov.
Ko je ta čarovnica ležala na smrtni postelji in umirala, je trpela grozne
bolečine na telesu, še bolj pa v duši. Ko je potrkala Matilda s koso na
vrata, je planila iz postelje in padla hrbtno nazaj čez prag, tako da si
je zlomila tilnik. Tudi v krsti ni našla miru. Truplo se je obračalo in
obračalo, tako da se je še duhovnik na vso moč branil spremiti jo na pokopališče.
V Doljni
Brigi pri “Pihlarjevih” je zbolela ženska, o kateri so se ravno tako
širile govorice,
da je hudobna čarovnica. Ko se ji je bližal konec,
je zahtevala, naj za sedmino ne pripravljajo ničesar posebnega, saj itak
ne bo nihče imel veselja jesti. “Samo nekaj bi rada še napravila pred smrtjo,”
je dejala. “Na podstrešju stoji posoda z bobom. Tega bi rada še posejala,
predno umrem.” In res, komaj je to napravila, je kmalu dušo spustila. Krsto
so nato odnesli v Kočevsko reko, da bi jo tam pokopali. Med potjo pa je
pogrebcem spodrsnilo in krsta jim je zletela na tla in je pokrov padel
dol. Z grozo so vsi opazili, kako strahotno spačen je bil čarovničin obraz.
Do takrat si je vsakega mrliča, predno so ga zaprli v krsto, ogledal župnik,
potem pa so to staro navado opustili. Po pogrebu so odšli pogrebci domov,
da bi se udeležili sedmine. Ni pa minilo dolgo časa, ko se je vasi približal
temen oblak in je začela padati debela toča, ki je uničila in stolkla pridelek
daleč naokoli. Le bob, ki ga je zasadila čarovnica, je takoj pognal in
hitro zrasel.
V Svetlem
Potoku sta se dva soseda hudo sprla zaradi slive. Pa reče žena enega,
ki je bila
čarovnica, sosedu: “Napravila ti bom več škode, kot je
vredna sliva!” In res so mu drug za drugim pocrkali v jeseni štirje mastni
prašiči. Ko mu je poginil četrti, je prišel mimo sovaščan in mu takole
svetoval: “Na občinski zemlji napravi velik ogenj in položi prašiča nanj.
A ko se bo cvrl in smodil, ne smeš spregovoriti niti besedice!” Dekle iz
te hiše so napravile, kakor je bil naročil kmet. Na občinski zemlji so
zakurile veliko grmado in metale polena na ogenj. Vaščani so se začeli
zbirati okrog ognja in radovedno spraševati dekle, zakaj počno to. Toda
odgovora niso dobili. Molčale so kakor mutci in le nalagale polena na ogenj.
Drugo jutro je prišel mož čarovnice v hišo oškodovanega soseda in ga spraševal:
“Kaj ste vendar napravili z mojo ženo? V postelji leži vsa opečena!”
V Novih Lazih sta živela
dva soseda v sporu zaradi jajc, ker so enemu od njih kar naprej skrivnostno
izginevala. K oškodovanemu, ki je za krajo
opravičeno osumil soseda, je nekoč slučajno prišel nek Slovenec iz Kastela.
Ko je zvedel za krajo jajc je svetoval gospodinji, naj pri zaklenjenih
hišnih vratih v čisto novem glinenem loncu skuha jajce. Kuhati ga mora
v peči v odprtini, ki vodi v dimnik. Ženska je upoštevala ta nasvet. Kmalu,
ko se je začelo jajce kuhati, je potrkala na vrata soseda, ki je bila znana
kot čarovnica. Prosila je za vstop v hišo, vendar se gospodinja ni oglasila
in je še najprej pustila, da je živahno vrelo v loncu. Soseda čarovnica
se je morala kmalu nato uleči v posteljo in ne dolgo zatem je umrla.
Neki možakar
iz Knežje Lipe je imel zelo nadležno bolezen na nogah. Neprestano so
ga mučile
kraste in gnojni turi. Zato se je obrnil na neko urokov in
zdravilstva veščo žensko preko Kolpe za nasvet. Ta mu je odgovorila: “Pred
svojim hlevom izkoplji jamo, ki naj ti sega do kolen. Nekaj boš našel v
njej in ta predmet boš moral sežgati na križišču. Nato izpuli velik žebelj
iz voza in ga pri zapahnjenih vratih in oknih štiriindvajset ur dolgo žari
na grebljici. Pomni pa, da pri tem ne smeš spregovoriti nobene besede!”
Možakar je šel domov in vestno napravil tako, kot mu je bilo svetovano.
Najprej je kopal na dvorišču in našel v zemlji zakopana sveža jetra. Ta
je sežgal na križišču, potem pa doma razžaril žebelj in ga začel obdelovati.
Ko se je že nekaj ur ubadal s tem opravilom, je prišla k vratom neka ženska
in ga za božjo voljo prosila, naj odneha. Toda on se ni dal motiti, dokler
ni minilo štiriindvajset ur. Tri dni zatem je umrla soseda čarovnica, njegova
noga pa je v kratkem času povsem ozdravela.
V Travi je nekoč umrla
ženska, ki je zapustila možu sedem otrok. Sirotam je dejal zaskrbljeni
oče: “Pri vaši materi smo vedno imeli za jesti, kako
pa nam bo šlo sedaj naprej?” Najstarejša hči pa mu je odvrnila: “Tudi sedaj
nam ne bo šlo slabo, saj me je mati naučila svoje umetnosti. Še danes lahko
napravim tako, da bo crknila sosedova krava.” Ko so popoldne sedeli pred
hišo, se jim je pridružil sosed in obupano stokal: “Joj, moja krava!” Oče
mu je plačal polno ceno za kravo, potem pa šel v hišo, vzel nabito puško
in ustrelil svojo najstarejšo hči. “Tako!” je dejal. “Nočem imeti coprnico
za hčerko.”
25.
Čarovniški plesi
Dva mlada fanta iz Doljne Brige sta šla v dve uri hoda oddaljeno vas Kuželj.
Na poti domov sta zalegla, da bi si malo odpočila, a sta oba padla v
globok spanec. Ko se je eden od njiju zbudil, je nadaljeval pot, ne da
bi zbudil svojega tovariša. Ko se je nazadnje tudi ta otresel spanca,
je bila že temna noč, tako da sploh ni vedel, koliko je ura. Ves zaspan
in omotičen se je mukoma vzpenjal po strmem hribu navkreber. Ko je prisopihal
na vrh, je nenadoma zaslišal, kako prihajajo od nekje lepi zvoki godbe
na pihala. Lepo igranje je polagoma potihnilo, potem ko je šel naprej.
Nič hudega sluteč jo je ubral po bližnjici, da bi si skrajšal pot. Kmalu
je prispel na ravnico in ko je pogledal skozi grmovje na obrobju, je
razločno videl dve ženski, ki sta veselo plesali skupaj. Hitro se je
vrnil na utrjeno vozno pot in odhitel proti domači vasi, ne da bi se
še kaj oziral. Blizu domače vasi se je še enkrat ozrl in pogledal čez
njive. Takrat je znova ugledal oni dve ženski, ki sta prej plesali na
poljani. Šele tedaj se mu je posvetilo, da je bil priča čarovniškemu
plesu.
Več deklet
iz Svetlega Potoka je želo proso na njivi z neko ženo. Le ta jim je morala
kar naprej
pripovedovati povesti. Ko jim je povedala strašno
zgodbo o hudobnih čarovnicah, so se dekleta samo smejala in menila, da
čarovnic sploh ni. Ženska pa je vztrajala pri svojem prepričanju in je
rekla: “Kar pojdite na Veliki petek med dvanajsto in prvo uro ponoči na
središče vasi pa boste videle, da imam prav!”
Ena od deklet, ki je bila posebno radovedna, je kukala ob navedenem času
skozi okno in začudena zagledala množico postav, oboroženih z vilami, metlami
in lopatami, kako plešejo pod mogočnim orehom na sredi vasi. Vsa ta množica
se je kasneje napotila proti vodnjaku. Dan pred tem se je bila ena od copernic
dogovorila s svojo krščenko, češ, da ji bo dala hlebec kruha, če pride
k vodnjaku. Ta deklica je res prišla tja, le da je, ko je zagledala nenavadni
sprevod prihajati vedno bliže, od strahu splezala na vrbo. Ko otroka niso
najšle, so se čarovnice grozno skregale med sabo in začele tepsti coprnico,
katere krščenke ni bilo pri vodnjaku. Nato so jo v pobesnelosti raztrgale
na tisoč koščkov, tako da je po zraku letelo njeno meso in kosti. Pri tem
je deklici, ki se je skrita na drevesu tresla od strahu, padlo eno stegno
v naročje. Ko je minila ta ura strahov in so se čarovnice pomirile, so
spet sestavile prijateljico. Vendar pa je eno stegno manjkalo in ga nikakor
niso mogle najti. Hitro so napravile manjkajoči del iz lipovega lesa in
čarovnico zopet obudile v življenje z besedami: “Bodi, dokler ti nekdo
ne reče - ti lipovo stegno!”
Drugi dan je obležala čarovnica bolna v postelji. Poklicala je svojo krščenko
in ji dejala: “Otrok moj ljubi, noga me tako hudo boli!” Deklica pa jo
je le jezno pogledala in ji zabrusila: “Ti si čarovnica in boš ostala čarovnica,
ti lipovo stegno!” Takoj zatem je čarovnica v hudih mukah izdihnila.
Podobno pripoved o čarovnicah so poznali tudi v Smuki, le da je tu govora
o rebru.
26.
Čarovnica in žaba
V
Rogatem hribu je neko noč grozno mukal vol v hlevu. Ko je šel gospodar
pogledat, kaj se dogaja v hlevu, je videl, kako se vol med glasnim sopihanjem
neprestano umika in vleče stran od jasli. Kmet je pregledal jasli in
našel notri veliko krastačo. Hitro je zgrabil za vile in jo nataknil
nanje. V istem trenutku pa je zakričal nekdo tudi v sosedstvu, kjer je
ljudi zbudil nočni nemir: “Tecite ljudje, stara 'Jurlaževa' je padla
s strehe!”
Ljudje so prihiteli tja, vendar ženske niso mogli dvigniti s tal, dokler
ni kmet v hlevu potegnil krastače z vil. Ta stara ženska je imela potem
še celo življenje na nosu odprto rano, ki se ji ni hotela zaceliti in je
bila vedno sveža.
27. Čarovnica in gostilničar
Pred mnogimi leti se
je namenil neki gostilničar iz Svetlega Potoka za Marijin praznik - na
ta dan so priredili semenj - zaklati pet kur. Štiri
so bile takoj mrtve, peta pa je kar s prerezanim grlom zbežala skozo odprto
okno in naprej ven na prosto. Gostilničar je skočil za njo in ravno še
videl, kako je kura tekla naravnost proti sosedovem vrtu. Na tem vrtu sta
bila v nekem kotu križem zataknjena v tla nož in vilica tako, da sta tvorila
nekakšna vratca. Prav tu se je ustavila kura, vtaknila glavo v odprtino
in čakala, dokler ni prišel gostilničar in jo odnesel domov. Istočasno
pa je odnesel tudi nož in vilice, saj je bil prepričan, da je tu neka coprnija
po sredi. Kmalu pa se je oglasil sosed, ki je kar pokal od jeze in zahteval
nož in vilice nazaj, drugače se bo birtu slabo godilo. Kaj je mogel birt?
Njegova soseda je bila coprnica, ki so se jo vsi bali, in bi mu lahko še
kaj bolj naškodila. Po daljšem pregovarjanju in prepiru je nazadnje raje
vrnil nož in vilice nazaj.
28. Črna kura in drugi čarovniški uroki
V Muhi vasi je bila nekoč vesela poroka. Samo nekdo je bil žalosten, da,
resnično žalosten. To je bila neka mlada, ljubka deklica, ki bi bila
prav rada na nevestinem mestu. Vse je šlo na poroki svojim običajnim
potom, dokler ni nenadoma prifrfotala skozi okno črna kura. Nihče od
prisotnih ni mogel preprečiti, kar je sledilo. Kokoš je iz nevestinega
poročnega venca izkljuvala en popek, potem pa glasno kokodajsajoč zopet
odletela ven skozi okno.
Tri dni po poroki se je mlada žena odpravila v skedenj po mrvo za telička.
V senu je našla pet jajc, jih dela v predpasnik in pohitela proti hiši.
Šla je in hitela vse hitreje, nazadnje že tekla, kolikor je mogla. A namesto,
da bi prišla v hišo, se je od nje vedno bolj oddaljevala. Šele po treh
dneh so jo našli na Gotemniškem hribu, kjer je slonela ob cerkvenem zidu,
v rokah pa še vedno držala snop sena in jajca.
V Preriglju je našla
neka ženska na meji med dvema vrtoma s pokrovko pokrit lonec, iz katerega
se je še kadilo. Stekla je do hiše sosedov in jim povedala
o nenavadni najdbi. Gospodar te hiše se je napotil pogledat, kaj bi to
bilo. “Vsi hudiči, moram ugotoviti, kaj neki je notri!” je rekel, vzel
lonec in ga odkril. Zelo je bil začuden, ko je videl v loncu le navadne
štruklje. Toda po treh dneh je taisti kmet popolnoma izgubil sluh. Postal
je pač žrtev hudobnega čarovniškega uroka.
V Svetlem Potoku sta
pred mnogo leti delovali dve čarovnici. Neki vaščanki se čez celo leto
ni in ni hotelo napraviti maslo. Njen mož je bil nejevoljen
in nestrpen, pa je nekega dne začel sam tolči smetano. A smetana se je
spet samo penila, maslo pa ni hotelo nastati iz nje. Tedaj je možakarju
prekipelo. Ves divji je postavil posodo na mizo in izstrelil vanjo naboj
šiber. Takrat zakriči ženska, ki je tisti hip sedela za statvami in predla.
“Ojoj, moje oči, moje oči!” je zahlipala. Nek zdravnik iz Hrvaške jo je
potem komaj obvaroval pred slepoto.
29.
Plesoče lučke
Kmet
iz Svetlega Potoka se je pozno ponoči s svojim sinom vračal iz mlina domov.
Komaj sta zapustila Spodnji Log, sta za seboj zagledala, kako
nekdo ali nekaj vleče mogočno drevo, okrog katerega so poplesovale nekakšne
lučke. Lučke so mežikale, ugašale in se zopet prižigale. Sin je ves trepetajoč
od strahu spraševal očeta, kaj naj bi to bilo. Ta mu je odvrnil, da je
to noč božični večer in da gredo po tej poti ljudje k polnočnici. Vendar
pa je hotel možakar s temi besedami samo potolažiti svojega sina, sam
pa je dobro vedel, da so bile to čarovnice, ki so se igrale svoje nočne
igrice.
30. Nekdo prisluškuje
čarovnici
V
Moravi je umirala neka zelo bogata vdova, ki je imela sina edinca. Sin,
ki je bolno mater zelo ljubil, se ni odmaknil od njene smrtne postelje.
Nekega jutra, ko je ženska začutila, da se ji bliža konec in so vaščani
ravno odhajali k maši, je začela siliti sina, naj gre tudi on v cerkev
in se udeleži svete maše. Sin se je, namesto da bi odšel v cerkev, na
skrivaj splazil na svisli. In glej, kmalu zatem se je njegova bolna mati
s težavo privlekla v skedenj, izkopala tam jamico, položila noter skrinjico
in se usedla nanjo, govoreč: “S tem si zapečaten, samo s tem boš odpečaten!”
Nato je odšepala nazaj v izbo. Ko se je nemalo začuden nad videnim sin
čez čas vrnil nazaj k materi, jo je našel že v zadnjih zdihljajih. “Sin
moj, ničesar nimam, da bi zapustila!” mu je še reklae in izdihnila.
Sin je seveda takoj šel in iskal zakopani zaklad, toda skrinjice ni našel,
pa naj se je še tako trudil. Tedaj je šel v izbo, dvignil svojo mrtvo mater
in jo nesel v skedenj. Tam jo je položil na isto mesto, kamor je prej zakopala
skrinjico. Zraven je izrekel besede uroka, ki jih je slišal iz materinih
ust. Res se je takoj prikazala skrinjica. Vzel jo je in ker je bila polna
denarja, je postal premožen mož.
V Livoldu
je nekoč živela strašno skopa ženska. Ko je že zelo ostarela, je sklenila,
da
bo svoj denar zakopala. Vzela je torej lopato in izpeljala
zamisel. Toda na denar je vrgla še vrv in zraven izgovorila urok: “Ti postani
kača in čuvaj moj denar!” Takoj se je vrv spremenila v kačo, ki je poslej
vedno bila v bližini zaklada. Toda sin stare coprnice je mater opazoval
pri njenem početju. Ko je umrla, je šel takoj na tisto mesto, da bi dvignil
zaklad. Komaj pa se je zakladu približal, je že švignila proti njemu kača
in ga hotela pičiti. On pa se ni ustrašil in je rekel: “Ti nisi prava kača,
ampak samo vrv!” In že je namesto kače ležala na zemlji običajna vrv. Sin
je nato brez težav izkopal zaklad.
www.gottschee.de
Kazalo
|