Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
MITI O ZAKOPANIH ZAKLADIH
31. Sv. Krištof kot varuh zakladov
O svetem Krištofu vedo ljudje pripovedovati naslednjo zgodbo.
Sveti Krištof nese Kristusa čez širno morje. Pa ga vpraša Kristus, kaj hoče za plačilo. Ta mu po krajšem razmisleku odvrne: Daj mi vse tisto, kar je bilo pogubljeno v morju!” Kristus mu izpolni željo in od takrat Sv. Krištof varuje vse v morju potopljene zaklade.
V Grčaricah pri Pihlapačevih je živela pred mnogimi leti krčmarica, ki je bila zelo vraževerna. Nekega večera se je namenila izmoliti tisoč očenašev, zraven pa je štela fižol, da se ne bi zmotila. Ob tem ni izgovorila, kot se sicer zahteva na koncu očenaša, niti enkrat 'amen'. Na ta način je hotela pridobiti nekaj od zakladov, ki jih na dnu morja čuva Sveti Krištof. In resnično se je pripeljal pred hišo Sveti Krištof s polnim vozom zlata in srebra ter začel metati denar v hišo. Med tem pa je ženska od utrujenosti omagala in zaspala ter tako pozabila izgovoriti predpisani izrek: “Pojdi v božjem imenu in pusti tukaj, kar si prinesel!” Zato je čez čas Sveti Krištof svoje zaklade spet naložil nazaj na voz in izginil, od koder je prišel.
32. Začarani zakladi
Zelo razširjeni so miti o zakladih, ki leže globoko pod zemljo in čakajo srečnega najditelja. Pogosto ponoči osvetljuje modrikasta lučka mesto, kjer se nahajajo; toda lučka vselej ugasne, takoj ko se ji približaš.
Tako se je govorilo, n.pr. da je na vrtu pri “Šmanovih” (domače ime) v Doljni Brigi, zakopan zaklad. Enako so govorili tudi za vrt kmetije v Borovcu, kjer se je po domače reklo pri 'Hanslovih'. Neki moški je ponoči raziskoval in kopal na tem vrtu, vendar je našel na mestu, kjer je ponoči svetil ogenj, le nekaj trsk. Eden od radovednežev je kasneje vzel nekaj teh trsk v vreči domov. Zjutraj pa je ves začuden ugotovil, da so v vreči namesto trsk sami svetlikajoči srebrniki.
Nekaj moških je šlo neko noč na Borovški hrib, da bi tam v gozdu lovili polhe. Ko so postavili pasti, so sedli in počivali. Takrat so opazili poleg na zemlji cel kup koščic od sliv. Eden od polharjev jih je brez posebnega namena nekaj vtaknil v žep, drugi dan pa ves vesel odkril, da so se čez noč spremenile v svetle goldinarje in tolarje. Takoj se je vrnil nazaj na hrib, da bi pobral še ostale koščice. Našel je mesto, kjer so počivali, vendar pa koščic ni bilo več.
Neki možak, ki je pri Inlaufu pasel živino, se je opoldan usedel na neko manjšo vzpetino, da bi v miru pojedel svojo skromno južino. Položil si je nekakšen ploščat kamen na kolena, gor postavil kruh in jedel. Ko pa je po južini vrgel kamen v zeljnato njivo - točno je videl, kje je obležal - je zaslišal nek glas, ki mu je kričal: “Zakaj si vrgel kamen stran? Saj je bil iz zlata!” Dolgo je iskal možakar kamen, vendar ga ni več našel.
Neki deček iz Raven je na Borovec nesel vodo delavcem, ki so se tam udinjali. Vendar pa je zašel in zataval v globoko dolino, kjer je lažalo po tleh veliko razbitih novih loncev. Deček se je vrnil nazaj do delavcev in jim takoj povedal, kaj je videl.
Ti so mu rekli, naj gre hitro nazaj in poišče spet črepinje loncev. Ker v skrito dolino prav gotovo ni zašel noben lončar, zanesljivo predstavljajo skriti zaklad. Če nabere črepinje, se mu bodo vse spremenile v svetlikajoče zlato in srebro. Deček se je res urno napotil nazaj, vendar skrivnostne doline ni več našel.
33. Zakopani zakladi
Pred mnogo leti je v Pleši v hiši številka dve živel majhen mož, ki je hodil na Koroško nakupovat žito. Blago je nato s svojimi štirimi tovornimi konji vozil na “morje”, to se pravi na Reko. Njegovo neumorno trgovanje mu je navrglo veliko bogastvo, tako da je imel kmalu denarja, da ga je moral na treh konjskih odejah sušiti, drugač bi mu ves splesnel. Pridni možiček je ob nenehnem delu počasi ostarel. Po krajši bolezni je umrl in legel k zadnjemu počitku.
Toda z njim je izginilo tudi vse njegovo bogastvo. Njegovi potomci so se zopet preživljali od tega, kar jim je dajala zemlja. Na bogatega prednika kmalu ni nihče več pomislil. Po njegovi smrti so sicer večkrat v nočeh opazili na vrtu plamenček, ki se je prižigal in spet ugašal, če se mu je kdo približal. Toda nihče ni mogel razrešiti te uganke in nihče ni vedel, kakšen pomen bi se skrival za vsem skupaj.
Mnogo let je preteklo od takrat. Končno je prišel neki Jakob Weber, ki je pozimi krošnjaril s suho robo po Koroški, si nabral nekaj cvenka in si kupil prav to hišo. Vendar pa trgovina temu Webru ni šla najbolje, zato se je zatekel k neki ciganki, da bi mu vedeževala in napovedala svetlejšo bodočnost. Bil je zelo presenečen, ko mu je prerokinja povedala, da je na njegovem vrtu zakopan velik zaklad, ki pa ga brez njene pomoči ne bo mogel izkopati. Potem, ko ji je obljubil precejšen del zaklada, mu je ciganka izročila tri zrna, s katerimi bo lahko onemogočil čuvarja zaklada. Ves iz sebe od veselja je možakar na vrat na nos odhitel od ciganke, ki je še zavpila za njim: “Devet korakov od trnovega grmovja je nekaj pedi globoko zakopan zaklad!”
Ne da bi se še zanimal za svoj koš, poln južnega sadja za prodajo, se je odpravil Weber naravost proti domu. Na poti je mislil samo še na zaklad ob trnovem grmovju in na tri zrna, ki mu bodo pomagala priti do njega. Upanje, da bo kmalu postal bogat mož, je vedno bolj vspodbujalo njegove korake, tako da je nazadnje skoraj tekel. Toda ni mu bilo usojeno, da bi postal lastnik zaklada, kajti pri Nemški vasi blizu Ribnice ga je nenadoma doletela smrt. Zrnja so šla v izgubo in tako še danes leži ta zaklad neodkopan. Le kdo bo ta srečnež, ki ga bo nekoč odkril?
Tudi nekdanji lastnik domačije pri “Šimončevih” v Borovcu, Andrej Mihič, je, kot so pravili ljudje, v strahu pred roparji in tatovi svoj denar zakopal. Na smrtni postelji je izdal svojcem, da se denar nahaja na borovškem hribu pod veliko pečino. Kjer vzhajajoče sonce najprej posveti, tam stojita dve jelki, vmes pa mogočna bukev. Tam je zagrebel vse svoje bogastvo. - Od takrat je tam že marsikdo kopal, Mihičevega zaklada pa še nihče ni našel.
Živel je njega dni vodja razbojniške tople, ki je vzbujal strah in trepet pri meščanih Kočevja. Toda v pozni starosti je slep in v veliki revščini životaril nekje na Madžarskem. Nekoč je pripovedoval nekemu Kočevarju, s katerim sta se slučajno srečala, o bajnemu zakladu na Fridrihštajnu. Pred vrati razvaline gradu rastejo tri mogočne smreke. Pod njimi leže zakopani trije veliki kotli, do roba polni suhega zlata. Vsi so pokriti z dvema kocema iz lodna, na katerih ležita prekrižani pištoli. Kdor hoče ta zaklad dvigniti, ne sme imeti zajčje srce v prsih in se ne sme ozirati na to, kar se bo dogajalo okoli njega. V nasprotnem primeru mu nikoli ne bo uspelo prevzeti zaklad.
34. Kopalci zakladov
Nekoč na Veliki Šmaren se je med sveto mašo nek posestnik iz Svetlega Potoka splazil skrivaj iz cerkve in se napotil do Križne jame, da bi izkopal zaklad. Bil je že prav blizu in že si je bil skoraj gotov, da bo postal njegov gospodar, ko je iznenada pristopil k njemu mož v zelenem jopiču in ga nagovoril: “Hej, ti, kaj pa delaš?” Kmet mu je jezno zabrusil: “Kaj pa to tebe briga!” V tistem hipu je zaklad med glasnim žvenketanjem in rožljanjem izginil. Izginil pa je tudi možakar v zelenem jopiču. Naš iskalec zaklada je tako ostal praznih rok.
Nedolgo zatem je ravno med opoldanskim kosilom prišel ponj hudič. Potegnil ga je kar skozi sobni strop in venkaj na plano, tako da je ostala za njim osmojena luknja v stropu in hud smrad. Šele v Delnicah na Hrvaškem se je ugrabljeni možakar rešil tako, da se je pokrižal in potem ga je rogatec izpustil. Čez nekaj dni se je vrnil kmet ves potolčen in raztrgan domov. Od takrat ga je za vedno minila vsaka želja po iskanju zakladov.
Trije moški iz Borovca so šli nekoč na občinsko gmajno, da bi izkopali zaklad. Dogovorili so se, da nobeden ne bo spregovoril, pa naj že pride, kar hoče. Komaj so dobro začeli z delom, že je prijahal kakor veter jezdec na belem konju. Trije možje so negibno obstali. Kmalu je pridirjal drugi jezdec. Tudi tokrat so vsi ostali pri miru. A že je s tako silo, kot bi čez gozd hrumel vihar, pridrvel tretji in zagrmel nanje: “Kaj počnete tu?” Tedaj se je eden od treh mož tako prestrašil, da je izustil: “Možje, jaz grem.” A že te besede so bile dovolj. Zaklad, ki ga je imel njegov sosed že skoraj v rokah, se je izmuznil in izginil nazaj v globino. Še do današnjih dni ga nihče ni uspel izkopati.
V Inlaufu pri Kočevski reki, kjer je bila včasih ovčereja zelo močna gospodarska veja, je nekaj moških paslo črede pri 'Dolgih njivah'. Tam so na nekem prostoru naleteli na veliko kamnito ploščo, ki so jo iz radovednosti seveda takoj poskušali dvigniti in odstraniti. Komaj so ploščo malo potegnili na stran, so ugledali spodaj v luknji 'žakeljc z denarjem', ki je bil po njihovem prepričanju do vrha napolnjen s težkimi, svetlimi tolarji. Eden od možakarjev se je hitro iztegnil in že skoraj zgrabil za žakelj, ko se je zaslišal glas s pašnika: “Tecite, tecite, ovce vam bežijo!” Možje so takoj spustili ploščo in stekli nazaj, da bi obvarovali svoje ovce. Toda očitno jim je ponagajal nek šaljivec, kajti ovce so se mirno pasle. - Vrnili so se, da bi poiskali kamnito ploščo, pa je niso več našli.
Neki Kočevar, ki je vsako zimo drvaril na Hrvaškem, je šel v vasi, kjer je bil nastanjen, pozno zvečer v gostilno. Ko so gostje izvedeli, od kod je doma, so mu zaupali, da je v Kočevju na Goteniškem hribu zakopan velik zaklad. Če ne bi bilo to tako daleč, da bi ga šli kar sami iskat. Zaklad da je zakopan blizu kapelice, pod veliko kamnito ploščo, in dve pištoli ležita nad njim, položeni navzkriž ena čez drugo. Ko se je možakar vrnil domov - doma je bil iz neposredne okolice Kočevja - je komaj pričakal, da se je lahko lotil iskanja. Ko je to mesto po dolgotrajnem iskanju končno našel, je naenkrat začelo strahovito deževati in padala je toča. Čeprav je bilo opoldne in je še malo poprej sijalo krasno sonce, se je čisto stemnilo. Vneti kopalec zakladov je bil prisiljen za vedno pustiti za seboj to nedokončano delo.
Podobno se je zgodilo dvema ženskama, ki sta na ruševinah Fridrihštajna iskali zaklade; kajti tu naj bi bili skriti posebno bogati zakladi.
Neka dekla z malim otrokom je služila pri dekanu v Kočevju. Nekje je slišala, da se na dan Telovo, ko župnik pri procesiji na trgu v Kočevju bere Evangelium, na razvalinah Fridrihštajna odpro vrata in se prikaže votlina z zakladom. Dekla je hotela to uro na dan praznika izkoristiti, da bi postala bogata. In kar ni mogla pričakati ta praznik. V tišini je šla s svojim majhnim otrokom gor po strmini. Kakšen čudež! Ko so začeli spodaj v Kočevju praznično zvoniti zvonovi, se se resnično odprla zgoraj na razvalini neka vrata. Dekletu ni bilo treba dolgo iskati skritega zaklada. Hitro si je napolnila predpasnik s svetlimi tolarji in se umaknila zopet na plano, da bi tam ves ta mamljivi denar stresla in šla zopet po drugega. Tedaj pa, oj groza! Vrata so se zaprla pred njenimi očmi in njen ljubljeni otrok, ki ga je v naglici pustila v votlini, je ostal noter, živ zakopan. Dekan, kateremu je potožila svoje gorje, jo je tolažil in ji svetoval, naj počaka na ta isti praznik v naslednjem letu. In ko so se čez leto ob istem času vrata zopet odprla, ji je tako prišel njen sinček naproti živ in zdrav ter ves žareč od veselja. Pripovedoval ji je, da mu je bilo ves čas lepo. Medtem je celo zrasel in se naučil hoditi.
Na Božični dan so šli nekoč trije otroci iz Vidma na Kolpo v mlin. Ob povratku domov so prišli okoli enajste ure zvečer v bližino vasi Jelenje. Tam so šli tudi mimo češnjevega drevesa, okoli katerega je v krogu gorel moder ogenj. Okoli debla je ležalo tudi polno žerjavice. Šli so dalje in doma so pripovedovali staršem in domačim, kaj so videli. Drugi dan so šli vsi domačini pogledat to drevo v vas Jelenje, pa je bilo popolnoma nepoškodovano, okolica pa taka kot vedno.
Neki pastir je pasel ovce v bližini Kočevske reke. Naenkrat je s čredo prišel do mesta, kjer so se ovce do kolen ugrezale v čisto oglje. Pastir se je temu zelo čudil in je vzel nekaj kosov tega oglja s seboj, da bi ga pokazal vaščanom. Ko pa je prišel domov in izvlekel oglje iz žepov, so bili vsi kosi naenkrat iz srebra. Hitro se je vrnil na isto mesto, da bi si nabral še več bogastva, vendar je oglje medtem izginilo.
Neka ženska iz Kočevske reke je nesla kosilo koscem na travnik. V bližini frančiškanske kapele je zagledala, kako na grmu visi žakeljček denarja. Hitro je posegla po njem, vendar se ji je mošnja izmuznila, padla na tla in izginila. Hkrati se je zaslišal nek glas, ki je vpil: “Ti nisi vredna tega denarja! Danes si že trikrat kuhala, pa si še rok nisi oprala!”
Bilo je v časih, ko so zopet divji Turki obiskali naše revne kraje. Ljudje so se povsod trudili, da bi rešili, kar se je rešiti dalo. V Vidmu so celo zakopali zvonove v globoko jamo pod neko grmovje. Na istem mestu pa je zakopal svoj denar neki moški, ki je živel tam v bližini. Ko so Turki odšli, so zvonove spet odkopali, denar pa, ne ve se kako in zakaj, je ostal v zemlji. Čez mnogo let sta dva možaka kopala na tem mestu in iskala zaklad. Med delom nista spregovorila niti besede. Najprej sta izkopala miš, nato sta naletela na hudo kačo, ki je grozno sikala in pihala nanju. Najprej sta se obotavljaje umaknila, ko pa je začel stvor bruhati ogenj iz žrela, sta jo pobrisala stran. Še dandanes leži ta zaklad zakopan globobo v zemljinem naročju.
Neki drugi mit govori, da se v neki grapi nad Vidmom vsako noč prikazuje modra lučka. Pod ognjem gotovo leži zaklad! Nekoč so trije pogumni možje na neko posebno srečno uro tam kopali. Še prej so s “šislingom” (enoletna leska) okrog tega prostora orisali krog. Najprej se je prikazala kača, ki je bruhala ogenj, toda odločni kopači se niso dali prestrašiti. Brez besed so kopali naprej, dokler niso prišli do nekakšnega kotla. V tistem trenutku je eden od njih od veselja vzkliknil: “Tukaj je kotel!” Kotel se je takoj nato v hipu pogreznil v globino. Ostalima dvema je potem upadel pogum in sta se vrnila domov, samo tretji je ostal in kopal dalje. Za kazen so mu kmalu nato hudo otekle noge, vedno bolj in bolj je bolehal in hiral in noben zdravnik mu ni znal pomagati. Ne dolgo zatem je po prestanem hudem trpljenju umrl.
V kraju “Dolge Njive” pri Starem trgu sta nekoč živela dva Kočevarja, ki sta opravljala obrt krtačenja volne. Bilo je na nedeljo, ko so odšli vsi vaščani k maši. Eden od teh dveh mož je ostal doma in z njim še nek zelo star mož, ki je učakal sto petindvajset let. Ta je največkrat ležal za pečjo, saj je bil zaradi starosti že ves zgrbljen, gluh in slep. Nenadoma je začel starček pripovedovati, da je bil nekoč davno razbojniški kolovodja in da je na bližnjem Svinjskem hribu skril mnogo denarja. Pravil je, da na tistem kraju stoji kapela. Trideset korakov levo in še devet korakov naprej stoji debela bukev. Na njej sta narisani dve prekrižani pištoli in “pank’n” (slovensko opanki - nekakšni nizki čevlji). Šest korakov levo vstran stoji druga votla bukev in v tej leži denar. Naj ta denar poišče in še njemu da nekaj. Kočevar se je drugega dne naredil bolnega in ko je ostal sam doma, se je odpravil na hrib. Res je našel bukev in v njej denar. Bilo pa ga je preveč, da bi ga odnesel na rokah; domov je odpeljal dva polna voza in postal bogat mož. Seveda je tudi staremu dal del od vsega.
V Rajndolu je pred desetletji živel neki mož, znan kot 'Penker', ki je bil po rodu z Bavarske. Nekoč je tri noči zaporedoma sanjal, da je v njegovem vrtu zakopan zaklad. V sanjah se mu je razodelo, da mora le molče kopati na določenem mestu. Tudi če bo doživel nekaj zastrašuječega, se ne sme ustrašiti in ne sme niti pisniti. Za zaščito naj vzame s seboj le razpelo in blagoslovljeno vodo. Tretjo noč se mož odločil in se med enajsto in dvanajsto uro ponoči lotil kopanja. Ko je tako kopal, ga je naenkrat začelo nekaj vleči za jopič, zaslišalo se je kričanje in lomljenje vej, toda on se ni dal odgnati in je delal naprej. Že je zagledal lesket denarja pred seboj, ko mu je nekdo zakričal na uho: “Ha, Penker, zdaj te pa bom!” Možakar se je ob tem spozabil in odgovoril: “Ne, ti me že ne boš!” Komaj je to rekel, že je zaklad za vedno izginil.
Pred mnogo leti so - tako pripovedujejo stari ljudje - na gradu Fridrihštajn živele tri sestre, od katerih je bila ena slepa od rojstva. Bile pa so tako neizmerno bogate, da so lahko denar z lopato presipavale. Lepega dne so sklenile, da si bodo bogastvo razdelile na tri enake dele. Za merico so se poslužile kar manjšega sodčka. Toda ko sta delili slepi sestri, sta obrnili sod in ji napolnili samo rob nad dnom, komaj za dober prst na debelo. Slepa sestra je bila prepričana, da je bil sod res poln. Kmalu nato pa ji je nekdo izdal, kako je bila grdo prevarana. Takrat je začela slepa sestra strašno preklinjati. Kletve so se uresničile. Neizmerni zaklad se je pogreznil v zemljo in je bil za vedno izgubljen.
Neki vojak je potoval po prašni beli cesti nazaj v svojo domovino. Le tri dni hoda je bil še oddaljen od doma, ko ga je srečal neznani moški in mu dejal: “Pravkar sem prišel od tvoje sestre. Ko si je česala lase, ji je padel glavnik na tla. Ob tem je z nogo udarila ob tla in jezna rekla: 'Naj te hudič pobere!' Na, poglej, tukaj imam ta njen glavnik!” “Kako je to mogoče? Saj imam še tri dni hoje do doma!” se je čudil vojak. Takrat mu je moški predlagal, da ga še istega dne spravi domov, če bo storil, kakor mu bo naročil. “Pri vašem skednju je zakopan zaboj, od katerega gleda ven le en vogal. Vzel boš lopato zemlje ter jo potresel na zaboj. Če boš storil vse tako, si boš lahko vzel ves denar, ki je zakopan pod pragom.” Vojak se je takoj strinjal. In že ga je mož vzel na svoj hrbet in švignil z njim čez hribe in doline tako naglo, da so se od vasi, polj in gozdov videle le zabrisane sence. Čez kratek čas ga je spustil natanko pred očetovo hišo. Vojak je napravil, kot je obljubil neznancu. Dvignil je na plano pravi zaklad in postal premožen človek.
www.gottschee.de
Kazalo