Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
PRAVLJICE O KAČAH
45. Kačja devica
Pred mnogimi leti je neki mladenič zašel v gozdu. Po dolgem tavanju je prišel do porušenega gradu Fridrihštajn. Tam se mu je nenadoma prikazala lepa grajska gospodična, ki mu je govorila: “Če me hočeš odrešiti uroka, boš osrečil mene in sebe. Prišla ti bom nasproti kot velika bela kača s pečatnim kamnom na glavi, v gobcu pa bom držala zlat ključ. Ti pa se me ne smeš zbati, ampak me moraš samo z enoletno leskovo mladiko tako dolgo tepsti po gobcu, da bom izpustila ključ. Ko bo padel na tla, bom odrešena!” Mladeniču je bila lepotica všeč in obljubil ji je, da bo vse storil zanjo. Ko pa se je res prikazala ogromna, grozno sikajoča in zvijajoča se bela kača, je mladeniču uplahnil pogum in se ji ni upal izbiti ključka iz gobca. Takrat je kača žalostno spregovorila: “Še naprej bom morala ostati kača. Šele otrok, ki ga bodo zibali v zibelki, katero bodo stesali iz te jelke (pri tem je pokazala na majhno stebelce v bližini), me bo lahko ponovno odrešil.” Po teh besedah se je odplazila proč.
Drugi ljudje spet pripovedujejo, da bi morala belo kačo iz Fridrihštajna odrešiti neka deklica. Tudi ta je pri razvalinah gradu Fridrihštanj srečala prelepo gospodično, ki jo je peljala globoko v nek temen prostor. Pokazala ji je dva čebra, do vrha napolnjena z zlatom in ji dejala: “Če me odrešiš, bo to vse pripadalo samo tebi. Prišla bom v podobi kače in v žrelu bom nosila zlat ključ. Le tega moraš s svojimi usti vzeti iz kačjega gobca!” Deklica ji obljubi, da bo napravila tako, vendar se je ravno tako obotavljala kakor mladenič in ni izpolnila obljube.
46. Kačji sin
Živel je nekoč bogat zakonski par, vendar brez otrok. Molila sta, da bi jima Bog dal otroka, pa zastonj, molila sta za psička, zaman, molila sta za mačkico, pa nič. Nazadnje sta molila za kačo in ta želja jima je bila izpolnjena. Ko je kačji sin dopolnil dvajseto leto, sta mu starša poiskala najlepše dekle za nevesto. Deklica je bila revna, a se je kljub bogastvu, ki se ji je ponujalo, branila kačjega ženina. Zato so ji ponudili, da se lahko umakne, če prepleza balkon, poln trnovih vejic in grmovja. Deklica je poskušala, toda trni so ji povzročali tako hude bolečine, da je raje odnehala. Tako je morala postati žena kače.
Ko sta šla spat na prvo poročno noč, je deklica hudo jokala. Takrat ji je mož - kača rekel: “Ti me boš odrešila in srečna bova do konca življenja.” Tedaj se je tudu deklica pomirila, preneha jokati in se s kačo celo čisto prijazno pogovarja ter se ji dobrikala. Zjutraj se je začela tresti in ropotati cela hiša, kača je odvrgla svojo luskinasto kožo in že je pred začudeno deklico stal postaven, čeden mladenič. Poljubila sta se, nato pa jo je mladi mož posvarli: “Dobro čuvaj tole kožo, ker je od nje odvisna najina sreča!”
Toda deklica je sovražila njegovo kačjo kožo. Zato je nekoč, ko moža ni bilo doma, vzela kožo in jo vrgla na ogenj, da je zgorela v pepel. Ko se je mož vrnil in je videl, kaj je storila, je pri priči odšel od doma. Kljub temu žena ni obupala, saj je bila v blagoslovljenem stanju. Toda ko je čakala sedem let, otrok pa se še ni rodil, se je tudi ona odpravila v beli svet, iskat svojega moža. Na poti je srečala žensko v belem. Ta ji je govorila: “Tvoj mož je žrtev uroka in živi s čarovnico na njenem gradu. Na pot tja vzemi s seboj tele tri igračke!” Ženska jih je poslušno vzela in se napotila na grad.
Čarovnici je dala dve od svojih igračk, da ji je ta dovolila govoriti z možem. Končno je prišla do njega, toda on je trdno spal, saj ga je čarovnica omamila s čarobnim napitkom. Žena ji je dala še zadnjo igračko. Medtem ko se je babura zamotila in se igrala z njo, so se možu povrnili razsodnost, moč in razum. Spregovoril je z ženo in ta je končno le porodila sina. Čarovnico sta pregnala z gradu in potem še dolgo živela v slogi in razumevanju.
47. Kača s pečatnim kamnom
Neki popotnik je zašel v kočevskih gozdovih in po nerodnosti padel v globoko jamo, ki jih je mnogo na kamnitem kočevskem svetu. Pri padcu pa se ni ranil, saj je padel na mehko - tla so bila prekrita z velikansko množico sikajočih in zvijajočih se kač. Izmed njih se je dvignila velikanska bela kača s pečatnim kamnom na glavi in zapovedala drugim, da morajo popotnika očuvati. Tako se mu res ni zgodilo nič hudega. Toda kmalu sta ga začela gruditi lakota in žeja. Opazil je, kako kače ves čas oblizujejo kamen na glavi njihove kraljice in ker je bil tako hudo lačen in žejen, si je drznil storiti enako. In glej, potešil si je žejo in lakoto. Tako je mnogo let ostal pri kačah in ni pogrešal ničesar. Pa mu je kačja kraljica le obljubila, da ga bo spravila nazaj na beli dan, če bo molčal o svojem bivanju pri njej. Ko ji je to prisegel, ga je naložila na hrbet in ga nesla ven iz jame, pa čez gozdove in poljane vse do mesta, kjer je zopet lahko prišel med ljudi.
Mož je ljudem pripovedoval o jami, le da je rekel, da so bili v njej polhi, katerim je okrog vratu privezoval rdeče trakove. In res so kasneje našli veliko tako zaznamovanih živali.
48. Kačja jama pri Mozlju
Od nekega posestnika iz fare Mozelj, ki že mnogo let uživa svoj večni počitek, so ljudje pripovedovali sledeče doživetje. Ta možakar je videl v neki jami ogromno kač na kupu. Pa je šel domov, prinesel železno kolo, ga nad ognjem razžaril do belega sijaja in nato vrgel v jamo. Kače so se razpršile, on pa se je polastil pečatnega kamna in jadrno oddirjal proti domu. Kače so jo udrle za njim kakor hudournik, vendar urnim kopitom konja niso bile kos in se jim je srečno izmuznil. Doma v hlevu je privezal konja k jaslim in ga potrepljal po repu, rekoč: “Hvali ti, danes si mi rešil življenje!”
Tedaj je siknila proti njemu kača, ki je bila skrita v konjskem repu in ga tako zbodla v prsa, da je na mestu umrl. Njegovi otroci pa so obdržali kamen, ki jim je prinesel blagostanje ter bogastvo.
49. Kača velikanka
Pred mnogo leti so bili vaščani Koblarjev v velikih težavah. Skoraj ni bilo dneva, da ni izginilo tele s pašnika, pa niso mogli ugotoviti, kdo jim dela tako škodo. Da mora biti to nekakšna zverina so sklepali po kosteh, ki so jih našli razsejane pod grmovjem.
Nekega dne je šel skozi vas nek pritlikavi možiček, s skuštrano, bohotno brado, z veliko glavo z dolgimi lasmi, z orlovskim nosom, s kruljastimi nogami in rokami, ki so mu segale skoro do kolen. Temu so obupani vaščani, kot jim je prišlo že skoraj v navado, takoj potožili o svoji nesreči.
Možiček se je globoko zamisli, nenadoma pa se je stresel in odgovoril: “Vaša teleta požira kača velikanka. Če hočete, vas osvobodim te nadloge, vendar morate napraviti prav vse natanko tako, kakor vam zaukažem. Na griču, ki vam ga pokažem s prstom, zgradite visok stolp in okrog in okrog nanosite vejevja za moža na visoko!” Ubožni vaščani so takoj izvršili, kar jim je možiček ukazal. Ta je nato odkorakal na griček, z resnim obrazom pregledal vso okolico in se nato povzpel na stolp. Preudarno in oprezno je vzel nekakšno koščeno stvar iz žepa, jo približal ustom in izvabil iz nje tri rezke žvižge v določenih kratkih razmakih. Žvižgi so bili potem vedno daljši in glasnejši. Najprej se ne zgodi nič, že ob drugem pisku pa se je začelo premikati po grmovjih, številne kače so se priplazile na plano, se zvijale in se metale v ogenj, ki so ga vaščani prižgali. Pri tretjem žvižgu pa se je možiček nenadoma prestrašil, prebledel in obupan zaklical z medlim glasom: “O, izgubljen sem, ona je prevelika!” In res se je tedaj zaslišalo iz gozda glasno lomljenje in šumenje - tudi kača velikanka je zaslišala pisk in je zdaj med glasnim lomastenjem in hrumenjem prihajala bliže. Vse, česar se je dotaknila s svojim repom, se je polomilo, se zdrobilo in sesedlo skupaj. Za njo so ležala drevesa, izruvana s koreninami vred, za njo so se valile ogromne skale dol s hriba. Čez nekaj kratkih trenutkov jebila že na vrhu griča, veličastno je dvignila svojo kronano glavo, da so se kot plameni v ognju zableščali diamanti v njeni kroni. Ko je zagledala možička, ga je brez oklevanja z udarcem repa s stolpom vred potisnila v gorečo grmado. Nato je planila v ogenj tudi sama in postala njegova žrtev. Besneči ogenj je uničil obadva, kačo in možička.
Vaščani Koblarjev pa so bili od tedaj za vedno rešeni te strašne kačje nadloge.
50. Uročena kača
Na Borovniškem hribu je živela kača, še večja kot kača velikanka. Nekoč je naletel nanjo neki vaščan iz Borovca, ki je tam nabiral gobe. Nagnala mu je grozen strah v kosti, tako da je potem s solzami v očeh pripovedoval sovaščanom, kako se je z odprtim žrelom vrgla nanj, grozeč, da ga celega pogoltne. Ker je bil urnih nog, si je rešil življenje s hitrim begom.
www.gottschee.de
Kazalo