Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
IZGINULA VODOVJA
54. Izginulo jezero
Na Borovškem hribu brbota iz nekega izvirka sveža, čista in zelo mrzla voda, zaradi česar so ga ljudje poimenovali 'Mrzli studenec'. Nekoč so izvir povečali in nemalo so se začudili, ko je začela voda iz vrelca še močneje pritekati in so po njej priplavale številne ribice ter veselo pljuskale po ledeno mrzli vodi. Tako je bil potrjen mit, ki je že dolgo govoril o nekem jezeru. Jezero naj bi bilo skrito visoko na Borovškem hribu. Okoli njega vlada nebeška tišina, v njem pa dremljejo začarane ribe. Redko se dogodi, da kak smrtnik zaide v njegovo bližino. Če pa se že zgodi, da ga kdo odkrije, tedaj ribe strašno udarjajo z repi po vodi in držijo gobce široko odprte, kakor bi hotele požreti vsiljivca.
Nekoč je nekdo našel to jezero in ob bregu tri lesene skrinje iz tisovine, naložene ena na drugo. Može je imel malo raziskovalne žilice, pa je vzel od ene skrinje kos deske, z nožem vrezal vanjo ime Jezus in jo vrgel nazaj v jezero. Po krajšem času so našli isto desko v Kolpi. Jezero je torej podzemno povezano s Kolpo.
55. Jezero pri Grčaricah
Na mestu, kjer danes leži ljubka vasica Grčarice, je bilo nekoč veliko jezero. Na vzhodni strani jezera se je vlekla globoka dolina, kotanja, ki je ležala nižje od gladine jezera in ki jo je od jezera ločeval le majhen griček. Na tem gričku sta se nekoč nastanila dva brata, ki pa sta živela v stalnem razdoru in prepiru. Ko sta se nekoč odpravila ven na jezero, da bi lovila ribe, sta se po stari navadi zopet silovito sporekla in strupene besede so letele vsevprek. “Naj te jutri to jezero pogoltne!” je kričal eden, tresoč se od jeze. “Tebe pa še danes!” se je, nič manj razburjen, drl drugi. Tako sta se prepirala brata cel dan. Šele proti večeru so naznanili hitri udarci vesel, da se vračata domov. Medtem pa so se nakopičili na nebu črni oblaki in dvignil se je silen vihar, ki je drugače mirno, dremajoče jezero močno razburkal. Vedno bolj besneče in hrumeče je kipelo in pljuskalo jezero, ogromni valovi so se podili po gladini. Nazadnje se je pripodil en posebno ogromen in po kratkem in brezupnem boju odplaknil enega od bratov in ga potegnil v globino. Naslednji dan je zadela enaka usoda še drugega brata. Ko je jezero dobilo obe žrtvi, se je ohladila tudi njegova jeza in kmalu je bila gladina spet mirna in tiha. Povsod naokoli je zavladal tak nebeški mir, da nihče ne bi niti zaslutil, kako strašna tragedija se je pred nekaj urami odigrala na njegovi gladini.
Toda le nekaj dni zatem je pričelo jezero nenadoma usihati. Bilo ga je vedno manj, dokler ni izginila zadnja kaplja vode in se je pokazala gola zemlja. Samo dve luknji v tleh sta kazali pot, po kateri ja izginila voda. Ljudje so pravili, da je skozi ti dve luknji razbesnjeno jezero vzelo s seboj tudi oba brata. Še danes pa verujejo, da sta dva studenca, iz katerih vaščani Grčarice črpajo izvrstno vodo, ostanka teh dveh jam.
56. Reka pri Polomu
Tam kjer danes leži prijazna vasica Polom, se je pred mnogimi, mnogimi leti razprostiral ogromen gozd, v katerem so bivale številne gozdne živali. Dolina, ki je danes od vseh krajev na Kočevskem najbolj borna kar se tiče vodnih zalog, je bila takrat polna izvirkov, saj je tam tekla velika reka, ki je le malo naprej odtekala v nek požiralnik.
V bližnjih Hinjah pa je živel slovenski lovec Tjašončič, katerega je ta reka, kadar je narastla ob dežju, zelo ovirala pri opravljanju njegovega plemenitega poklica. In ta lovec si je meni nič tebi nič izmislil nek prav peklenski načrt, kako bo reki spremenil smer. Vzel je tako tri velike, okrogle deske, tri košare lepila in devet košar žagovine ter z vsem tem enkrat, ko je reka močno upadla, zamašil izvir. In res je voda prenehala izvirati. Lovec pa se rezultata svojega podlega dela ni mogel dolgo veseliti, saj ga je takoj zatem položila tako huda bolezen, da je umrl. Ko je umiral, se je njegovo telo čisto skrčilo, tako da je lahko spustil dušo v navadnem situ. Še prej pa je nekajkrat zaklical z medlim, ugašajočim glasom: “Odprite, odprite..!” Nihče ni vedel, kaj je hotel povedati s temi besedami. Verjetno je mislil, naj spet odprejo zamašeni izvir.
Nekoč je padel par vprežnih volov v nek požiralnik, pa sta se vsa napihnjena čez kratek čas zopet prikazala na Krki. Samo ob dolgotrajnem deževju reka spet ubere staro pot ter namoči travnike, polja in vas. Polomčani takrat govorijo: “Voda je spet prišla ven!”
www.gottschee.de
Kazalo