|
Wilhelm
Tschinkel, Gottscheer Volkstum, Ljudska
izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931.
Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej -
V Kočevju, 1995.
ČUDEŽNE
KORENINICE
57. Koreninice za spanje
Neki kmet iz Mlake pri Kočevski Reki je šel pozno jeseni iz Kočevja proti
domu. Ubral je bližnjico skozi gozd. Sredi gozda, malo stran od poti
je naletel na medveda, ki je, glej čudo, hlastno in z velikim užitkom
glodal neko koreniko. Možakar je bil radoveden, kaj je to za ena korenina,
pa je, ko se je medved odstranil, tudi sam obliznil in požvečil korenino.
Nato je hotel nadaljevati svojo pot, vendar ga je nenadoma prevzel tako
težak, nepremagljiv spanec, da se je moral uleči na kopico, da bi prespal
kakšno urico ali dve. Vmes se je enkrat zbudil in opazil, da je sonce
že visoko na nebu. Ker pa je bil še vedno hudo zaspan, se je samo obrnil
na drugo stran in spal naprej. Ko se je naslednjič zbudil, si je pomel
oči, prijel popotno palico in ves krmežljav in trd odkolovrati proti
svoji domači vasi. - V deželi je bila že pomlad, ko se je možakar, ki
so ga že imeli za mrtvega, vrnil živ in zdrav. Navedena korenina ga je
omamila kot medveda, tako da je na senu prespal celo zimo. Tudi medved
se šele spomladi zbudi iz zimskega spanja, medtem pa se večkrat obrne
in spi dalje.
58.
Nora korenina
Več
žensk je nekoč nabiralo gobe v hribu nad Borovcem. Naenkrat so zašle v
neko veliko jamo, iz katere niso več znale ven. Ker so vdihavale hlape
norih korenin, ki so tam rastle v izobilju, so postale zmedene in tako
ob pamet, da niso več našle izhoda. V Borovcu so zastonj čakali na vrnitev
žena. Ko je minilo že nekaj dni, so jih šli vaščani seveda iskat v gozd,
klicali so jih in glasno trobili z rogovi. Po dolgem iskanju so naleteli
na jamo in našli v njej pogrešane ženske vse onemogle in obupane. - Tudi
drugi ljudje, ki jim je bil hrib nad Borovcem zelo znan, so zaradi norih
korenin često izgubili pravo usmerjenost in se izgubili v gozdu.
www.gottschee.de
Kazalo
|