Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
LEGENDE O CERKVICAH IN KAPELICAH
59. Postavitev cerkve v Štalcerjih
Zahodno od Štalcerjev se dviga zelo znamenit grič, splošno znan pod imenom 'Cerkveni grič'. Na tem hribčku je bila postavljena cerkev, posvečena Svetemu Antonu. O izvoru in nastanku te cerkve govori več legend.
Prva legenda pravi, do so že prvotni prebivalci Štalcerjev sprejeli odločitev, da si v svojem kraju postavijo ugledno cerkvico. Kmalu so res pričeli z delom. Vendar je vsako noč prišla neka svinja in uničila ter razkopala začeto in opravljeno, tako da so že zastavljeno delo skoraj opustili. Svinja pa se je po opravljenem uničevanju in razdejanju vedno umaknila na bližnji hribček in nato izginila brez sledu. Vaščani so pomislili, da bi kazalo sezidati cerkev na tem istem hribčku, na katerem je vedno izginila skrivnostna žival. Kakšen čudež! Delo je tam gladko in zelo hitro napredovalo. Ko je bilo delo gotovo, so spustili v cerkev tudi svinjo, ki se je prav pred sliko Svetega Antona vrgla na tla. Na to mesto še danes polagajo verniki svinjske parklje ter molijo in prosijo Svetega Antona, naj obvaruje njihove prašiče pred nesrečo in boleznijo.
Druga legenda pripoveduje takole: Vaščani Štalcerjev se dolgo niso mogli sporazumeti in dogovoriti, kje bi postavili cerkev. Takrat jim je njihov predstojnik in starešina veselo objavil, da je prišel na pametno zamisel. Poslušajte,” jim je rekel, “naložite na voz pesek, vprezite dva vola in ju poženite naj gresta, kamor sama hočeta! Tam, kjer bosta morala prvikrat počivati, bomo sezidali cerkev.” Vaščanom se je zdel njegov svet moder in so res napravili tako. Komaj pa se je voz s peskom premaknil, je že od nekod pritekla debela svinja, ki je pred seboj valila okrogel kamen. Potem je ves čas štorkljala pred vprego in s prednjima tacama valila kamen pred sabo. Šele na vrhu 'Cerkvenega hribčka' je popustila to breme in izginila neznano kam, enako hitro kot se je pojavila. Tako je bilo odločeno, kje bo postavljen temelj nove cerkve. (Podobna legenda govori o postavitvi podobne cerkve v Preži)
Po tretji legendi se je vse skupaj zgodilo drugače. V Štalcerjih so gojili v starih časih veliko ovac, ki so se večinoma pasle prav na 'Cerkvenem hribčku'. Toda na vrhu hribčka, ko so prišle do določenega mesta, so živali vedno pokleknile in nato kar kleče žrle travo. O tem čudežnem in nenavadnem pojavu se je govorilo daleč naokrog in vsakdo je bil mnenja, da mora biti mesto na vrhu gička sveto. To mnenje se je kmalu potrdilo, zakaj komaj so tam postavili cerkev, so vse ovce spet žrle normalno kakor vse druge živali.
60. Legenda o Nemški Loki
Pred več kot štirimi stoletji je bila okolica Nemške Loke še pusta in od Boga zapuščena gozdnata divjina. Samo na Preriglju so si pastirji postavili skromno kočo, ki jim je dajala zavetje in streho nad glavo.
Nekega dne so pastirji opazili, kako z vseh strani priletajo različne ptice, noseč v kljunih skobljance. Ptice so puščale skobljance na neki vzpetini, ki je bila skoraj povsem gola, posejana le z redkim drevjem. Ljudje, ki so bili pogosto priča temu nenavadnemu dogodku, so videli v tem znak, poslan z neba, da naj bo ta kraj sveto mesto. Ni trajalo dolgo, pa so na tem mestu sezidali kapelo in kmalu zatem še cerkev. Ta je kmalu zaslovela v širši okolici in postala pomembna božja pot.
Gradnja cerkve pa ni minila brez motenj. Nekega dne je kokodajsala na pragu nove božje hiše kura. Po verovanju ljudi je pomenilo to veliko nesrečo za kraj. In res se je pripetila nesreča. Takoj naslednji dan je izbruhnil velik požar in po krivdi krovcev je že povsem dokončana cerkev popolnoma zgorela. Samo patrono cerkve Sveto Marijo so lahko pravočasno rešili. Neki prebivalec je iz objestnosti ali pa jeze zaradi ognja omotal rešenemu kipu šop sena okoli vratu, pa je bil za sramotilno dejanje hudo kaznovan. Zbolel je in shiral do smrti.
Gradnja cerkve pa se je zopet pričela in s pomočjo okoliških nemških prebivalcev tudi uspešno zaključila. Slovenski sosedje pri tem delu niso pomagali in tudi pri nakupu novih zvonov niso hoteli prispevati denarja.
Nekoč sta v bližini današnje Nemške Loke pasla svoje ovce nemški pastir iz Preriglja in slovenski iz Podgore. Slednji je bil zelo vsiljiv. Lastil si je izključno pravico da paše na tem območju, zato je poskušal pregnati nemškega pastirja. Med njima se je vnel srdit prepir, ki se je končal s smrtjo nemškega pastirja. Njegov nasprotnik je postal morilec. Zaradi zločina ga je pekla vest; umaknil se je iz teh krajev in se jih še nekaj časa izogibal. Dan po zločinu so vaščani Preriglja našli pastirjevo truplo na vrhu griča, od koder se sedaj razgleduje cerkev. Okoli njega so žalostno in zapuščeno postavale ovce iz njegove razpuščene črede.
61. Gradnja cerkve na Kozici
Na hribu Kozice nad Spodnjim Logom je bila nekoč velika luknja, iz katere so često prihajala najhujša neurja. Zato so ljudje sklenili, da tam postavijo cerkev. Ko pa je bilo apno, ki naj bi ga upotrabili pri gradnji cerkve, prepečeno, je prišla iz luknje rdeča koza in apno pokvarila. Ljudje so pripravili kamenje za drugo žganje apna, a je zopet rdeča koza pokvarila njihovo delo. Ko se je to zgodilo devetkrat, so vaščani nazadnje znosili potrebno apno na glavah prav iz doline na vrh hriba, da bo le cerkev lahko dokončana. In kmalu je res stala cerkev čez luknjo, ki je tako postala neškodljiva.
62. Marija Snežna v Vrbovcu
V Vrbovcu je nekoč neki pastir pasel svoje ovce. Te so izkopale z nogami nekakšen list iz zemlje, na katerem je pisalo, da je to svet kraj in naj se na tem mestu sezida cerkev, posvečena Mariji - Snežni, po kateri naj se tudi imenuje. Tako se je tudi zgodilo. Nabavili so tudi velik zvon, ki so ga krstili za Marijo. Ko so vozili zvon na vozu s svečanim spremstvom proti cerkvi, se je ta, čeprav je bil trdno privezan, nagnil globoko proti cerkvi, čim se je ta prikazala na obzorju.
63. Cerkev v Lešnicah
Neka ženska se je zaobljubila, da bo šla na cvetno nedeljo po kolenih proti cerkvi, ki je bila na nekem hribu v Lešnicah na Hrvaškem. Ko je izpolnjevala svojo zaobljubo in šla mukoma po kolenih proti cerkvi, ji je na pol poti prišla ta sama nasproti in obstala sredi neke njive. Lastnik njive se je seveda jezil. “Saj bi si lahko našla tudi kak drug prostor, ne pa prav moje njive!” Za kazen za te grde, objestne besede je možu vsek zasukal vrat, da sploh ni mogel gledati naprej. Tedaj ga je obšel svet strah, molil je in prosil Marijo, naj mu oprosti in naj mu povrne zdravje, pa čeprav bi cerkev stala sredi njegovega vrta. Mož je spet ozdravel, cerkev pa od tedaj res stoji na njegovem vrtu.
64. Cerkev in vodnjak na hribu Gradec
Poleg hriba pri Gradcu (tudi Gradačecu) se je na neki vzpetini pred mnogimi leti vzdigoval ponosen grad, katerega razvaline so bile vidne še leta 1870. Ob teh razvalinah se je vsak dan ob točno določenem času na mestu, kjer danes na Gradaškem hribu stoji cerkev, videla plameneča luč, ki je širila okoli sebe prav poseben sij. Tisto mesto so skrbno preiskali in našli pod brinovim grmom znamenje Marijinih sedmih žalosti in bolečin. Zato so na tem mestu potem postavili cerkev, ki je daleč naokoli veljala za pomembno božjo pot.
Neki mož iz Gradca je nekoč naletel na tem hribu na lepo sezidan vodnjak. Zelo se je razveselil svojega odkritja, saj so prebivalci Gradca zelo trpeli zaradi pomanjkanja vode. Toda ko so vaščani nato studenec iskali, ga niso več našli. O vodnjaku ni bilo niti sledu več! Legenda pravi, da je bil kraj, kamor so postavili cerkev, odkrit na čudežen način. Baje so na tem mestu ovce kleče pasle travo, vejice mladih lesk pa so gorele kakor sveče. Zaradi teh čudežev so tam sezidali cerkev.
Na tem hribu je bila tudi čudežna votlina, v kateri pa ni bilo preveč varno. Nekoč je videl neki deček v njej studenček, iz katerega je pila krava in iz katerega je poganjala bela bukev. Ko je poklical ljudi, da bi jim pokazal studenec, o katerem so že večkrat slišali, niso kljub prizadevanju našli ničesar. Drugič je zašel v to votlino pastir in se tako izgubil v njej, da tri dni in tri noči ni našel izhoda. Čisto zbit in izmozgan se je nazadnje le privlekel domov, kjer pa ni vedel povedati niti besedice, kaj se je z njim ves ta čas dogajalo.
65. Cerkvica Sv. Petra
Cerkvica pri Dolnji Topli rebri, posvečena Sv. Petru, je stala na hribu, od koder se je videlo daleč naokrog in s katerega se je odpiral prelep razgled. Cerkvica pa je prišla na ta hrib na zelo čuden način. Legenda pripoveduje, da je prvotno stala na Hrvaškem, kjer pa je niso imeli samo za pobožno povzdigovanje in očiščevanje duše, ampak so jo često uporabljali tudi kot tržno lopo za prekupčevanje prašičev. Nekoč ob taki priliki je prišlo v oskrunjenem svetišču celo do splošnega pretepa. Naslednji dan je cerkvica sama od sebe izginila. Na svojem dolgem potovanju je prešla Krko in od tam nadaljevala skozi gozd prav na Petrovo goro. Vsa drevesa, ki so ji bila pri potovanju v napoto, so se potujoči gospodovi hiši spoštljivo umikala s poti ter ji tako omogočila prehod skozi temni log.
Na vrhu Petrove gore pa se je nahajalo vse križem razmetano, grozno skalovje, ki ga je tja nametala nekakšna velika, kosmata zverina, ki ustrahovala cel okoliš. Tako živali kot ljudje so bili često njene žrtve, tako da so prvotni naseljenci hoteli v svojem obupu zapustiti ta kraj in se odseliti, ko je prišla na Petrovo goro cerkvica in se usidrala ravno nad luknjo, v kateri je živela pošast. Zver je v svoji luknji poginila od lakote ali pa se je zadušila, zakaj ljudje so bili poslej rešeni svoje nesreče. Še leta gospodovega devetnajsto tridesetega je predstavljala ta cerkvica nekakšen mejnik med Nemci in Slovenci, med lastnino kmetovo in knezovo, nekakšen simbol miru, pri katerem so se ločevali nacionalni, cerkveni in posestni interesi.
Pod glavnim oltarjem pa še vedno večkrat zamolklo grmi in doni, kot da se tam 'nekaj jeznega kuha'. Stari ljudje trdijo, da so to odmevi iz podzemnih jam.
66. Cerkev Sv. Frančiškana na Mirni gori (podobna legenda kroži tudi o nastanku cerkve v Komarni vasi)
Na Mirni gori pri vasi Planina je pred mnogimi leti bival v neki luknji sam hudič. Iz te luknje se je pogosto privalila gosta megla. Kadar se je to zgodilo, se je kmalu nebo prekrilo s težkimi nevihtnimi oblaki in toča je daleč naokoli uničila vse pridelke in plodove zemlje. Tako je sedem let zapored toča uničevala pridelke in ljudje so morali živeti v pomanjkanju, lakoti in bedi.
Več duhovnikov je skušalo hudiča pregnati iz skrivališča, a zaman. Pa je prišel nekoč novomašnik na hrib, blagoslovil železen klin in ga vrgel v luknjo. Hip zatem je že skočil hudič ves v plamenih in glasno kričeč iz jame ter jo ucvrl čez skalovje stran. Na tej luknji so nato zgradili cerkev, ki so jo posvetili Sv. Frančišku. Od tedaj dalje so bili ljudje obvarovani pred nevihtami s točo.
O tej cerkvici kroži še ena smešna anekdota. Enkrat je živel in maševal v njej neki stari duhovnik, ki pa ni imel nobenih prihodkov. Da se je borno preživljal, je med tednom marljivo izdeloval kolesa. Sedmi dan je bral sveto mašo in počival. Nekoč je bil spet konec tedna in ljudje so prišli k maši; začudili so se, saj duhovnika ni bilo v cerkvi, ampak so ga dobili pri kolesih.
“Kaj bi pa radi, saj je šele sobota!” se je kregal duhovnik, ki je napravil šele pet koles. Ker pa so ga vsi ljudje prepričevali, da je nedelja, se je dvignil od dela in začel brskati naokoli, če ne tiči kje še eno kolo skrito. In res ga je našel med oblanci pod mizarsko mizo.
Starec je hitro skočil, se otresel oblancev in skobljancev, se preoblekel v mašniško obleko ter šel opravit nedeljsko mašo.
67. Petrova cerkev na Topli rebri
Na Petrovi gori pri Topli rebri je nekoč bival v neki globoki jami hudič, ki je od tam na razne načine nagajal vsej okolici. Nihče ni vedel za nasvet, kako onemogočiti hudiča in preprečiti nenehno nadlegovanje. Nekoč se je povzpelo po hribu navzgor dvanajst duhovnikov hkrati. Goreče so molili in govorili pobožne reke, da bi z njimi pregnali hudiča. Molitve duhovnikov pa so bile sprva zaman. Ob molitvi dvanajstega duhovnika, se zasliši iz jame glas: “Pred tabo nimam strahu, ker si materi ukradel jajce!” Duhavnik pa odvrne: “Res, vzel sem jajce, da sem si tale rožni venec kupil!” Tedaj vzame rožni venec in mašno knjigo ter oboje vrže v skrivnostno jamo. Takrat zleti med silnim ropotom hudič iz skrivališča in le strahoten smrad ostane za njim.
Na tem mestu so potem zgradili legendarno cerkev Svetega Petra.
68. Zmaj ob Kolpi
V dolini ob Kolpi je v neki globoki jami bival hudobni zmaj, ki je bil za okoliške prebivalce prava šiba božja, saj je ustrahoval vse živo. Ovce in govedo na paši so bile njegove stalne žrtve. Nekega dne je celo ugrabil otročička iz zibke in ga požrl. To je izbilo sodu dno. Ljudje so sezidali čez njegovo luknjo cerkev in jo posvetili Sv. Gregorju. Od takrat naprej so bili rešeni nasilne in požrešne pošasti.
69. Mozeljski zmaj
Tam, kjer stoji znamenje pri Mozlju, je bila nekoč davno globoka jama, v kateri je bival strašni zmaj. Od časa do časa je prilezel ven, ljudem v veliko gorje in nesrečo. Jamo so zazidali, vendar jo je vedno znova prebil, dokler niso čez luknjo postavili sveto znamenje. Od tedaj zmaja ni bilo več na spregled. Še dandanes pa se lahko vidi, da je pod znamenjem velika votlina.
70. Sv. rešnje telo pri Zgornjem Mozlju
Ko so nekoč spet Turki pridrli na Kočevsko in po stari barbarski navadi ropali, požigali in pobijali po vaseh, so jahali tudi skozi lepo vasico Gornji Mozelj. Na mestu, kjer danes stoji cerkev, imenovana Cerkev Svetega rešnjega telesa, so se njihovi konji nenadoma ustavili pred gostim šipkovim in trnovim grmovjem. Konji so popadali na kolena, drgetali in niso hoteli nikamor naprej. Trnje na šipku je rosilo kri. Turke je obšel svet strah in namesto da bi ropali, so celo obljubili, da bodo prispevali pol mernika zlata za kapelico, ki naj bi se zgradila na tem mestu. Res je bila kasneje sezidana kapelica v čast 'Svetega rešnjega telesa', vendar brez turškega prispevka, ker Turki obljubljenega zlata niso nikoli poslali.
71. Cerkev pri Kočah
Kraji Koče, Mlaka in Handlerji so se znašli v prepiru, ker je vsaka vas hotela, da se gradi cerkev na njenem območju. Da bi prepir končali in rešili sporno vprašanje, so v Handlerjih zapregli najmočnejše vole v težko otovorjen voz. Kjer bodo voli obstali, tam bodo postavili cerkev. Voli so obstali na majhnem gričku pri Kočah. Tako je bil spor končan in Koče so dobile svojo cerkev.
72. Kapela v Brigi
Pred mnogimi, mnogimi leti je nameraval neki pastir iz Doljne Brige odgnati svojo čredo s hriba Kapič, kjer je navadno pasel, domov. Ko je čreda - bilo je petdeset volov - prišla do mesta, kjer danes stoji majhna kapela, so popadale naenkrat vse živali mrtve na tla. Pastir je od daleč za hip videl ogromnega črnega psa, ki je izginil na tem mestu. Ta dogodek je razumljivo zelo vznemiril ljudi. Da bi preprečili še kakšno podobno zlo, so na tem nesrečnem mestu postavili kapelico, v kateri so potem vsako leto brali sveto mašo. Neko nevihtno noč pa se je v kapelo zatekel nek lončar, ki je s konjem razvažal robo po svetu. Njegov konj je poginil, sveto mesto pa je ostalo oskrunjeno, tako da od takrat v kapeli niso več brali svetih maš.
73. Kapela v Dečini
V Dečinah ob Kolpi je bilo pri neki sečnji lesa zaposlenih več delavcev. Nek delavec je med delom stopil na skalo, ki pa se je spodmaknila pod njim. Ko je pogledal podnjo, je zagledal cel kup dragocenih zlatnikov. Nikomur ni o najdbi spregovoril niti besedice. Ponoči je osedlal konja in odjahal v gozd, poiskal skalo, naložil zlatnike v žakelj in se srečno vrnil domov. Iz hvaležnosti je dal zgraditi na mestu, kjer je našel zaklad, kapelico.
74. Cerkev Sv. Ane ob Kolpi
Za Borovcem stoji na gričku stara cerkvica, katero Kočevarji posrečeno imenujejo ’Sedelce’. Posvečena je Sv. Ani in je zelo poznana kot božja pot, na kateri se je izpolnila marsikatera želja.
Nekoč davno, ko tam še ni stala cerkvica, je pasel na tem mestu pastir svoje ovce. Zelo je bil začuden, ko je videl, da so ovce pokleknile in da kleče pasejo travo. Ko je raziskoval po mahu, da bi videl kaj je zmotilo in pritegnilo ovce, je naletel na veliko podobo Sv. Ane. To sliko je oddal župniku v Osilnici, vendar je drugi dan podoba izginila iz župnišča in spet so ovce pasle travo po kolenih. To se je večkrat ponovilo, dokler niso nazadnje verniki na tem mestu zgradili kapele, ki so jo kasneje prezidali v lepo cerkvico.
Mnogo vernikov je iskalo v njej tolažbo in jo tudi našlo.
75. Cerkev v Stari cerkvi
Vaščani Stare cerkve in Slovenske vasi so se zedinili, da sezidajo cerkev na gričku med obema vasema. Kmalu so zbrali potrebno kamenje, vendar se je to kamenje vsako jutro na skrivnosten način znašlo na mestu, kjer danes stoji cerkev v Stari cerkvi. Vaščani so bili prepričani, da kamenje ponoči prenašajo angeli ali kakšne druge nebeške sile, zato so nazadnje sezidali cerkev v Stari cerkvi.
76. Cerkev v Ravnah
Ko so prebivalci Raven nekoč peljali svoje ovce na pašo, so na nekem mestu vse pokleknile. Vaščani so začeli na tem mestu kopati in nemalo začudeni izkopali iz zemlje velik križ. To je bil vzrok, da so na tem kraju zgradili cerkev, ki stoji tam še danes. Podoben mit govori o nastanku cerkve na Kumrovem.
77. Znamenje v Ravnah
Popotnika iz Novih Laz na poti proti Kočevski reki pozdravlja s hriba nad ravninami majhna kapelica, ki je res skromna in preprosto zgrajena, vendar daleč naokoli znana kot svet kraj. O nastanku te kapelice govori sledeča legenda:
Neki možakar iz Borovca je krošnjaril po Koroški. Nekega dne je vstopil v neko domačijo, kjer je v nekem kotu zagledal sliko matere božje. Ta slika se mu je tako zelo dopadla, da jo je hotel kupiti od gospodinje. Šele po dolgotrajnih prošnjah in barantanju je ta vendarle prodala sliko. Toda čez nekaj časa ji je bilo tega žal. Ko je moški s svojim blagom čez čas spet prišel v tiste kraje prodajat, je zahtevala sliko nazaj. Krošnjar je negodoval, vendar je nazadnje ugodil njeni želji.
Toda še isto noč se je sanjalo ženski nekaj čudovitega. V sanjah je bilo njeno dejanje obsojeno. Pojasnjeno ji je bilo, da je bilo sliki namenjeno kraljevanje na ponosnem višavju, kjer bo gledala čez hribe in doline. Mnogo ljudi jo bo tam občudovalo in ob njej molilo. Te sanje so žensko pripravile do tega, da je krošnjarju naslednjič, ko je prišel v njeno hišo, ponovno izročila sliko. Možakar jo je odnesel v rodni kraj in dal zgraditi zanjo znamenje v Ravnah. Nedolgo za tem so začeli verniki iz vse okolice množično hoditi k Marijini kapelici, da bi tam molili, in tja hodijo še danes.
Druga legenda govori, da je ta podoba pripadala neki vdovi iz Prage. Ta je zapadla v tako revščino, da je morala vse prodati, če ni hotela umreti od lakote. Nazadnje ji ni ostalo drugega kakor slika matere božje. To je bil njen največji zaklad, v njej je vedno našla tolažbo, da je lahko premagovala težave. Zato se nikakor ni hotela ločiti od nje. Toda težave zlomijo še tako trdno železo in končno je bila primorana prodati tudi to sliko. Odkupil jo je neki krošnjar, doma iz Borovca. Od tedaj uboga ženska ni več našla miru, jokala in tožila je brez prestanka. Nekoč pa jo je mati božja obiskala v sanjah in ji povedala, naj se nikar ne žalosti, saj bo njena slika prišla na prostor, kjer jo bo občudovalo mnogo vernikov, ki bodo ob molitvi dobili njeno tolažbo in pomoč. Te sanje so nesrečni vdovi vrnile njen mir in ji potešile duševno bol.
Tretja legenda govori, da so v okolico pridrveli Turki in da so na prostoru, kjer stoji kapelica, kot na ukaz obstali vsi njihovi konji, Vzpenjali so se, rezgetali in niso hoteli z mesta, pa naj so jih jezdeci še tako divje pretepali in s kričanjem priganjali naprej. Ljudje so v tem videli znak, da je to mesto sveto, pa so zato tam sezidali kapelico.
78. Kako je Gotenica dobila dragoceno monštranco
Goteničarji so upravičeno ponosni na to, da imajo najlepšo monštranco na spodnjem Kranjskem. To resnično umetniško delo v gotskem slogu nosi letnico tisoč petsto sedemnajst. Kako je Gotenica prišla do tako dragocene monštrance, pripoveduje naslednja legenda.
V Gotenici je nekoč živela mlada, zelo lepa deklica, za katero sta se potegovala dva bogata ženina, eden iz Ljubljane in drugi z Reke. Deklica je bila zaljubljena v Rečana, toda to tedaj ni dosti štelo. Starši so se odločili, da jo dajo Ljubljančanu. Gotenica je tedaj spadala pod faro Kočevska reka in zato naj bi bila poroka tam. Tam kjer so šli na poroko, je v bližnjem goščavju prežal zaljubljeni Rečan. Ko se je poročna povorka približala, je skočil in nevesto ugrabil. Seveda mu je nevesta, ki ga je ljubila, rade volje sledila v Reko, kjer sta se kmalu tudi poročila.
Mlada, zdaj zelo bogata gospa, je nekaj let pozneje podarila cerkvi v Gotenici to dragoceno monštranco.
79. Pobožni puščavnik na hribu Sv. Leonharda
Na vrhu Leonhardovega hriba pri Gotenici stoji sredi morja mogočnih smrek stara, z mahom prerasla cerkvica, ki je posvečena Sv. Leonhardu. Tesno ob njej, ob obronek gozda naslonjena stoji lesena koliba. V njej je živel pred mnogimi leti v tihi osami pobožen naseljenec - samotar. Daleč od bučnega sveta je služboval samo bogu. Da bi kako pomagal trpečim ljudem, je v gozdu nabiral zdravilna zelišča in koreninice. Največ časa pa je prebil v nemi molitvi in pogovoru z Bogom. Trikrat dnevno je zvonil, da so doneli cerkveni zvonovi v daljavo in opominjali vernike na molitev. Tako je puščavnik zaslovel kot pobožen in Bogu dopadljiv mož. V težkih časih je marsikateri dolinec potrkal na njegova vrata in nihče ni odšel, ne da bi dobil pomoč ali vsaj tolažbo. O tej pobožni božji službi pripovedujejo ljudje mnogo nenavadnih dogodkov.
Tako je prišel nekoč v to samotno sotesko nek moški in prosil svetega moža za pomoč. Medtem, ko ga je ta poslušal in razmišljal, je vzel moški iz svoje torbe lončeno posodico, napolnjeno z maslom, ter mu jo izročil. Puščavnik je vzel drobno darilo, se zahvalil in postavil posodo na mizo. Nato je z enoletno leskovo vejico napravil trikrat križ čez njo. V tistem hipu se je napravilo na posodi sedem luknjic, iz katerih je začelo curljati mleko in v drobnih potočkih teči na tla. Puščavniku je potemnelo obličje, ko je videl, da je v loncu ostalo samo toliko masla, da se ravno še ni pokazalo dno lonca. Tedaj je spregovoril s strogom glasom: “Samo ta ostanek je bil pridobljen pošteno od domačih krav, vse ostalo si nagrabil od tujega premoženja!” Zaprepaden je buljil nepošteni kmet v to čudo in potem s tesnobo in strahom v srcu na vrat na nos zbežal s svetega kraja.
Ko je čez leta puščavnik umrl, so začeli zvonovi v cerkvici sami od sebe zvoniti pogrebščino. Zvonili so in žalostno ječaje doneli v dolino, ki se je razprostirala pod njimi, ter klicali vernike na shod. Kmalu se je začela k bivališču puščavnika zgrinjati množica ljudi. Našli pa so le posmrtne ostanke plemenitega in spoštovanega moža, njegova duša pa se je medtem že vrnila k Stvarniku.
Nekoč pozneje so zamenjali ljudje zvonove iz cerkvice na Leonhardovem hribu za tiste v Gotenici, ker so menili, da večji zvonovi spadajo v farno cerkev. Toda kmalu se je pripetilo, da je močan potres precej poškodoval širško okolico Gotenic. Ker so se vrstile še druge nesreče, so vaščani naglo vrnili zvonove na staro, pripadajoče mesto.
V cerkev na Leonhardovem hribu so potem še mnogo let romali ljudje na božjo pot. Posebno mlada, poroke željna dekleta (pa tudi fantje) so se radi obračali na Sv. Leonharda, da bi jim pomagal najti srečo v zakonu.
80. Kazni zaradi skrunitve svetih dni in krivih priseg
Na dan Svete Barbare se ne sme česati otrok. Nekoč pa je neka preveč skrbna in pedantna žena tudi na ta dan česala svojo hčerkico, ki je imela bujne in zelo dolge lase. Takrat se je pojavila Sv. Barbara in ji hotela vzeti otroka, namesto tega pa podtakniti železno lutko. Tedaj je mati hitro položila dve stebli ržene slame čez ključavnico in Sv. Barbara ni mogla več ven. “Kdo ti je pa dal tako pameten nasvet?” je bila radovedna svetnica. Žena pa ji je zvito odvrnila, da se ji je o tem samo sanjalo. Svetnica je ženi nato oprostila njen pregrešek in ji vrnila otroka.
Na Sveto Lucijo se ne sme šivati. Toda neka ženska je pozabila na to in prav na ta dan sedela pri oknu ter šivala. Pa je priletela neka majhna ptičica in klicala pred oknom: “Ci-ci-fuj, ci-ci-fuj!” Šivilja, ki ji delo nikakor ni šlo od rok, se je nazadnje razhudila in zakričala skozi okno: “Nehaj že s tem tvojim numnim čivkanjem!” V tistem hipu se ji je utrgala nit in se je s šivanko tako zbodla v oko, da ji je izteklo.
Neki mož iz Mozlja dopoldan na semnju ni izpolnil neke zaobljube. Ko se je vračal domov, ga je ves čas zasledoval ogromen, črn pes. Bolj kot je možakar spešil in bežal, bolj je grda žival silila za njim. Od razburjenja je moral doma leči v posteljo, kjer je še isto noč umrl. Skrivnostni pes pa je izginil brez sledu.
Nek drugi moški iz Zajčjega polja je prisegel pred komisijo v Štalcerjih, da stoji na svoji lastni zemlji. To pa je bila laž in kriva prisega, čeprav se je možakar poslužil prav bedaste ukane. Pred zaslišanjem si je namreč nasul nekaj zemlje s svojega vrta v čevelj. Za to prevaro je bil kaznovan po smrti, saj so potem na tistem kraju ponoči še mnogo let odmevale njegove tožbe in žalostno klicanje.
www.gottschee.de
Kazalo