Wilhelm Tschinkel, Gottscheer Volkstum, Ljudska izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931.

Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.


DRUGE PRAVLJICE, POVESTI IN SVETOPISEMSKE LEGENDE


Ognjena krogla

Živel je nekoč zakonski par v hudi revščini. Hiša je bila zarubljena, zadnja krava iz hleva prodana. Ker ni videl izhoda iz svoje nesreče, je odtaval mož v gozd ter jokajoč in stokajoč begal sem in tja kakor izgubljena ovca. Tam ga srečal čuden mož s kozjo bradico, ki ga je z meketajočim glasom vprašal, kam je namenjen.

“Oh, še sam ne vem!” mu je odvrnil obupani kmet. Zatem je začel tujcu pripovedovati o svojih tegobah.

Nato je spregovoril tujec:

“Jaz ti želim pomagati. Imel boš denarja na pretek, če mi le daš to, kar imaš doma, pa sam nič ne veš o tem.”

Takoj je bila sklenjena kupčija in kmalu nato je stopil možakar z veliko vrečo denarja pred svojo ženo. Ta ga je brez besed debelo gledala, ko je vrgel žakelj na tla in so čvrsti tolarji v njem veselo zažvenketali. Ko pa ji je povedal o pogodbi, po kateri se je zavezal izročiti tujcu tisto, kar ima doma in še ne ve, da to ima, se je žena začela vsa tresti in oblile so jo vroče solze.

“Mož, kaj si napravil!” mu je očitala vsa obupana. “Jaz pričakujem otroka in sem ti to do sedaj zamolčala, da te ne bi še bolj skrbelo. Kaj nama pomaga vse to bogastvo, če pa si najinega potomca zapisal hudiču. Zdaj bova še bolj nesrečna kot poprej!”

Mož je izgubljeno buljil v vrečo na tleh, stokal in vzdihoval, saj si ni znal pomagati. Pogodbe ni mogel več razdreti, ker je tujec izginil in ga ni bilo moč najti.

Nedolgo zatem je žena rodila ljubkega, zdravega fantička. Ta je potem zrastel v bistrega, pridnega študenta, ki je bil v šoli vedno med prvimi in so ga starši zato namenili za duhovniški stan. Živeli so srečno in v blagostanju, pa vendar je mati vselej, kadar je sinu rezala kruh, pretakala grenke solze in ni mogla skriti notranjega gorja in tihega trpljenja. Sina je to zelo čudilo in žalostilo, pa je nekega dne, ko je materi spet spolzela solza po licu, vprašal:

“Mati, kaj vas teži, kakšen strah ali greh vam leži na duši, da mi vedno s solzami kruh zalivate?”

Čeprav je bila trdno odločena, da mu bo to povedala šele tedaj, ko bo posvečen v duhovnika, njeno ubogo, trpinčeno materinsko srce ni moglo več nositi bremena strašne skrivnosti. Padla je mati pred sinom na kolena in mu med jokom pripovedovala o vsem, o hudi revščini in trpljenju, o tujcu, ki jim je pomagal, ter o pogodbi, katero je s svojo krvjo podpisal njegov oče in ga na ta način nehote prodal hudiču.

Sin je vse to pozorno poslušal, potem pa materi odločno in mirno dejal:

“Mati, ne bojte se zame in ne skrbite. Sam hočem oditi dol v pekel in izbrisati svoje ime iz knjige prekletstva.”

Mladenič je bil mož dejanj in prav nič se ni obotavljal, ko je nastopil primeren dan. Vzel je klobuk in popotno palico ter odkorakal skozi vrata. Vztrajno je hodil cel dan, dokler ni hudo utrujen na večer prispel do osamljene koče, v kateri je živel pobožen puščavnik. Ko se je tam najedel in napil, mu je mladenič pripovedoval, kam ga pelje njegova pot in kaj ga je tja napotilo.

“Le to se bojim, da ne bom našel vrat v pekel ali pa da jih ne bom mogel odpreti,” je imel mladenič pomisleke.

Puščavnik se je po teh besedah globoko zamislil, končno pa spregovoril:

“Ne boj se! Jutri ti bom dal na pot ognjeno kroglo, ki bo tvoj vodnik in ki ti bo pomagala v vsaki stiski.”

Drugo jutro mu je res izročil nenavadno ognjeno kroglo, ki se je, vrteč in sipajoč iskre, pomikala pred njim in mu kazala pot. Spet je hodil in hodil do večera, ko je sredi globokega, temnega gozda zagledal vegasto, z mahom obraslo ter močno razsvetljeno kolibo. Ko se ji je približal, je krogla pred njim sama od sebe treščila v vrata, da so se razletela na kose. Notri so sedeli bradati razbojniki ravno pri bogato obloženi mizi in večerjali. Od groze izbuljenih oči so poskakali na noge in se v brezmejni osuplosti ozirali v vsiljivca. Vsi po vrsti so bili sami grešniki in tolovaji, ki so v svojem malopridnem življenju prelili potoke človeške krvi, toda zdaj so stali ob steni s tresočimi koleni in kakor uročeni, v tak strah jih je pripravil prihod tujca in njegove ognjene krogle. Končno se je ojunačil razbojniški poglavar ter ponižno vprašal lepega mladeniča, kdo da je in kaj ga je prineslo k njim. Mladi mož jim ni ničesar prikrival. Povedal jim je o peklu, o hudiču, o pogodbi in knjigi prekletstva, v kateri je tudi njegovo ime.

Ko je tako gostobesedno in podrobno pripovedoval o peklu in hudičih, so se poglavarju razbojnikov v strahu širile oči. Prihod mladeniča je zanesel seme strahu in dvoma v njegovo okorelo dušo, zato je naprosil le-tega, naj v peklu pogleda, kakšna usoda je določena zanj.

Drugo jutro je krenil mladi mož zopet na pot in zopet se je valila ognjena krogla pred njim. Tako je šlo dneve in dneve, dokler ni nekega dne končno uzrl vrata v pekel. Vrata so bila trdno zapahnjena, toda krogla se je zaletela v njih s tako močjo, da so padla s tečajev in so hudiči, ki so stražili za njimi, vsi omamljeni popadali na tla.

Tako je mladenič nemoteno vstopil v pekel. Nemudoma so od vseh strani pritekli hudiči, vendar se ga niso upali lotiti. Celo ponižno so se mu klanjali in ga spraševali, kaj želi od njih.

“Prinesite mi knjigo prekletih!” jim je ukazal. In res so mu znosili pred noge celo skladnico knjig, ki jih je vse pretaknil in prelistal, pa svojega imena ni našel nikjer zapisanega. Takrat je prišepal mimo star hudič, hrom na eno nogo. Mladec ga je nebodilen zgrabil za vrat in ga nahrulil, naj mu prinesejo knjigo, v kateri je njegovo ime, drugače bo ukazal ognjeni krogli, naj poruši ves pekel. Hudič je moral iti in pokorno prinesti zahtevano knjigo, v kateri je nato mladenič svoje ime lepo prečrtal.

Potem se je napotil do vrhovnega peklenščka in ga vprašal, kakšna kazen je določena za kolovodjo razbojnikov, pri katerih je pred kratkim prespal in ki globoko v gozdu uganjajo svoja razbojništva.

“Tja poglej!” mu je rekel hudič in mu pokazal na velikanski kotel. “V tem kotlu brbota in kipi vrelo olje, v katerem bomo vsak dan cvrli enega od tisoč majhnih koščkov, na katere ga bomo razsekali potem, ko bo udarila njegova zadnja ura!”

“Pa je sploh kakšna pomoč zoper to?” je spraševal popotnik. “Ali obstaja takšna pokora, ki bi izbrisala njegove grehe in moža rešila strašne kazni?”

“Pač!” je odvrnil vnemarno hudič. “Pomagano bi mu bilo, če bi poiskal palico, s katero je ubil prvega človeka, jo na prostem porinil v zemljo, pa pokleknil in molil pred njo, dokler ne bi palica pognala, ozelenela, vzcvetela in obrodila prvo jabolko.”

S tem znanjem je mladenič zapustil pekel in se po isti poti, ki mu jo je spet kazala ognjena krogla, vračal domov. Tudi pri razbojnikih se je ustavil, kjer ni pozabil s strašnimi in najmračnejšimi podobami naslikati njihovemu poglavarju usodo, ki ga čaka v peklu.

Še predno se je potem mladec vrnil domov k zaskrbljeni materi, je kolovodja razbojnikov zapustil razbojniški brlog, vrgel orožje od sebe in poiskal palico, s katero je prvega človeka tako po glavi udaril, da ga je ubil. Na prostem jo je vsadil v zemljo, nato pa pokleknil zraven in molil. Molil je dneve in noči, molil v vročini in mrazu, dokler mu ni zrasla brada do tal in so se njegova kolena vrasla v zemljo. On pa je molil in se vedno bolj upogibal od starosti. Iz palice pa je pognalo drevesce, ki je raslo in zelenelo.

In zgodilo se je. Jeseni so se zibala na mladem drevescu jabolka. Ko je padlo prvo na tla, se je mrtev zvrnil na tla tudi nekdanji razbojnik. Z istega mesta je odletela proti nebu njegova duša, čista in bela kakor golobica.


Zlati ptič


Nek duhovnik si je napravil tri gospode, ki so bili strastni kvartopirci in ki jih je v svojih strogih pridigah ošvrkal, če je le mogel, za smrtne sovražnike. Le ti so sklenili, da se mu bodo maščevali. Odločili so se, da bodo to uresničili tako, da ga bodo na videz povabili na lov na jelena. Pot v lovski revir pa so nalašč speljali tako, da je vodila mimo neke globoke jame.

Šli so torej tako vsi štirje na lov in prišli do te jame. Tedaj so začeli vsi trije gospodje v en glas trditi, kako je v jami skrivališče jelenov ter menihu prigovarjati, naj pogleda noter. Ko se je ta upogibal v globino, so ga družno pahnili, da je omahnil vanjo. Potem so odšli in prepustili meniha notri v jami nemili usodi.

Toda v jami se je zgodilo nekaj nenavadnega, čudežnega. Tla votline so se odprla pod menihom in ga pogoltnila vase. Padal je, se utapljal in drsel vedno globje, dna luknje pa ni bilo videti. Končno je nič kaj nežno pristal na dnu temačne votline. Vendar se ni poškodoval, ker je prej iz previdnosti in sluteč nevarnost spravil pod meniško kuto velik križ. Iz daljave mu je prihajala nasproti šibka svetloba in odpravil se je proti njej. Kmalu je stal pred izhodom in se začuden ogledoval okoli sebe.

Do koder mu je segal pogled, se je razprostirala pred njim neobičajna, neizmerna planjava, podobna travniku. Nekaj zlato rumenega je migotalo in valovalo na njej, podobno kakor valuje in se upogiba zrelo žitno klasje v vetru. Vmes so se tu in tam prikazale glave ljudi, ki so bili vsi črni kot noč. Vsi so garali kot obsedeni in po vseh so nenehno padali pekoči udarci z bičem. Menih je zato menil, da se nahaja v neki pravljični deželi. Nagovoril je te čudne, črne ljudi v vseh jezikih, kar jih je poznal, vendar mu ni nihče odgovarjal, nihče ga še pogledal ni. Nato je odšel dalje po poti, dokler ne prišel do nepregledne črede ovac, ki so se vse pasle in žrle kleče na kolenih. Spet je stal pred novo, še težjo uganko in čisto nehote mu je ušel pozdrav: “Hvaljen bodi Jezus Kristus!”. Tedaj so se vse ovce dvignile in odgovorile v zboru: “Na vekomaj veke, amen!”

Ne vedoč ali bedi ali sanja, se je menih odpravil naprej in prišel kmalu do nekega griča, na katerem so dostojanstveno sedeli trije gospodje. Pozdravil jih je z enakim pozdravom kot prej ovce in oni so mu odzdravili. Najmlajši je tedaj stopil do njega in ga vprašal:

“Od kod prihajaš? Če bi se rad še kdaj vrnil nazaj, potem upoštevaj tale nasvet. Pojdi dalje do hriba, na katerem stoji graščina. Pred graščino boš našel debelega, dobro spitanega vola in velikansko zlato ptico. Zakolji vola, napolni z njegovim na drobno nasekljanim mesom dva žaklja, ju vrzi ptici na rame ter se še sam usedi gor. Ptica te bo ponesla nazaj v domači kraj. A pot je dolga in ptica bo lačna. Vsakokrat, ko se bo ozrla, vzemi košček mesa in ji ga vtakni v kljun!”

Menih je šel naprej in res našel vse tako, kot mu je pripovedoval gospod. Zvesto in skrbno je napravil, kot mu je svetoval. Zaklal je vola in naložil meso na čudnega ptiča ognjeno zlate, prelivajoče se barve. Ptica se je takoj, ko se je povzpel nanjo, jadrno dvignila v zrak in odletela. Od časa do časa je obrnila glavo in menih ji je vselej vrgel kos mesa v kljun. Letela sta in letela in ptica je jedla in jedla. Toda mesa je kmalu začelo zmanjkovati. Ko se je ptič čez čas zopet obrnil in zahteval hrano, je ne dobil več. Takrat je spregovoril menihu s človeškim glasom: “Še čisto kratka pot in na cilju bova, toda moči me izdajajo. Če mi ne daš hitro vsaj koščka mesa, bova oba strmoglavila v brezdanjo globino pod nama in se raztreščila!”

Menih je okleval, ko pa je ptič začel omahovati, si je odrezal nogo in mu jo podal. Nedolgo zatem je ptič še enkrat zahteval hrano in menih si je odrezal še drugo nogo. Še nekajkrat je zamahnila s krili zlata ptica in že pristala ter odložila duhovnika na isto mesto, od koder so ga porinili v votlino.

Nemočen, hudo krvaveč je obležal menih na tleh in tožil:

“Si me mar zato pripeljal nazaj, da bom tukaj vzel konec! Pa četudi preživim, življenje za ubogega pohabljenca, ki ne bo mogel uporabljati nog, nima nobenega smisla več.”

Tedaj ga je ptič vnovič nagovoril:

“Vstani in hodi, kot te je Bog ustvaril. Mene in premnoge duše v vicah, ki si jih videl kot čredo ovac, si odrešil, potem ko si šel skozi travo, ki je bila večni ogenj pekla in v kateri so se mučili in trpeli črni ljudje - prekleti in na muke obsojeni grešniki. Vedi še, da so bili trije gospodje na griču Bog oče, Sv. Peter in Kristus.”

Komaj je izgovoril te zadnje besede, je menih lahko vstal in bil spet zdrav in spočit na obeh nogah. Zlati ptič se je vzdignil v nebo in izginil v daljavi, on pa se je obrnil in se odpravil domov.

Vsi trije hudobni lovci so ravno sedeli v krčmi pri kartah, ko je menih vstopil v gostilno. Vsi trije so bili prepričani, da vidijo pred seboj duhovnikovega duha, ki je prišel po njih. Od strahu so brez besed popadali na kolena. Menih pa je šel do njih in jim rekel: “Ne bojte se, spet sem živ in zdrav med vami. Naj vam bo odpuščeno, saj niste vedeli, kaj počenjate!”

Tedaj so se vzdignili vsi trije in se med solzami in ihtenjem pokesali svojega dejanja.


Sv. Gregor na kamnu

To neverjetno legendo je pripovedoval neka stara ženka iz Mozlja.

ŽIvelo je neko mlado dekle, ki je še čisto v rosnih letih imelo nezakonskega otroka. Da bi prikrila svojo sramoto, je deklica na skrivaj rodila in poslala dete nekam daleč v rejo. Dolga leta so minila, dekle je zraslo v ženo, toda snubcev ni bilo k njeni hiši. Enkrat pa je prišel v tisti kraj nek resen, mlad fant, da bi se udinjal za hlapca. Ker sta si bila oba zelo všeč, se je nazadnje izteklo tako, da sta pristala v zakonu. Tako sta živela skupaj nekaj časa in nič hudega jima ni bilo. Edino nekaj je mladega moža motilo. Kadar je nanesla beseda na preteklost, mu ni hotela žena nič povedati, molčala je in se skrivnostno vedla. Imela je tudi nekakšno pismo, ki ga je skrivala v starem kovčku. Ko je šla nekoč zdoma, moža ni več strpela radovednost. Le kaj neki je tako skrivnostnega v tej skrinji, da ne sme nikoli pogledati noter? Pa je vlomil ključavnico, našel skrivnostno pismo in ga začel radovedno brati.

Takrat ga je obšlo nekaj kakor smrtna zona, saj je pismo govorilo o ženinem otroku. Iz podatkov v pismu je namreč razbral, da je tisti otrok on sam. Bil je poročen s svojo materjo!

Pri tisti priči je sedel, napisal oprostilno pismo, v katerem je vsem razkril svojo grozno skrivnost in se takoj podal v širni svet. Toda strašni greh ga je povsod zasledoval, ga mučil in žgal v duši, da je brez pokoja blodil naokrog. Končno je v neki majhni cerkvici na vrhu hriba srečal starega, prijaznega duhovnika. Šel je k spovedi in ga prosil odpuščanja za greh, v katerega je nevede zabredel. Starček je dolgo premišljeval, potem pa mu je rekel:

“Sin moj, krvostkrunstvo je velik greh in taka mora biti tudi pokora zanj. Pojdi naprej po poti in ko boš imel sedmo faro za seboj, boš na levi zagledal visok hrib, ki ga na eni strani prerašča gozd, na drugi pa je gol. Tam pod vrhom boš našel mogočno, z mahom obraslo skalo, nad katero steguje svoje veje visoka, tisočletna jelka. Tu na tej skali moli vse dni in prosi Boga za odpuščanje!”

Mladi mož je res napravil tako. Poiskal je skalo na hribu in potem na njej v molitvah, postu in bedenju preživljal trpke dneve svoje pokore. Kmalu je zaslovel kot pobožen, učen in Bogu dopadljiv mož. Ljudje so počasi pozabili, da je bil nekoč mož, ki je bil sin svoje žene. Potem pa je nekega leta nenadoma umrl papež. V sveti stolnici v Rimu so hoteli že izvoliti novega, ko je nenadoma padel izpod neba popisan list papirja. Na njem je pisalo, da živi v pokrajini na severu neki mož, ki služi Bogu na goli skali in ki mora edini postati papež. Res so prišli papeževi varuhi in tako dolgo iskali, da so našli moža. Privedli so ga v Rim in oklicali za papeža, kjer je potem postal še bolj slaven in znan po tem, da je živel in molil zunaj na skali. Vest o pobožnem, od Boga izbranem možakarju se je širila povsod in prodrla tudi v oddaljene, hribovske kraje. Ko je slišala o neskončni dobrotljivosti, modrosti in usmiljenosti novega papeža, se je postarana, osamljena ženica odločila, da bo šla do njega in si izprosila odpuščanja za greh, ki ji ga nihče drug oprostiti ne more, za greh, ker se je poročila in v grehu živela z lastnim sinom.

Prispela je v Rim in tako dolgo prosila in jokala, da je res lahko šla k spovedi k samemu papežu:

“Nisem hotela tako, a poročila sem se s svojim sinom!”

Papežu so navrele solze v oči, zakaj takoj je spoznal, koga ima pred seboj. Ni pa se ji dal spoznati, ampak ji je obljubil, da ji bo dal odpustek od greha, če bo uganila neko uganko. In je dejal:

“Sin je bil in bil je mož, zdaj rimski papež materi bo greh odpustil!”

Tuhtala je in premišljala starka, vendar uganke ni mogla rešiti, saj ni niti slutila, koga ima pred seboj.

Seveda je sin odpustil greh svoji betežni, postarani materi. Tudi nazaj v hribe je ni pustil. Ostala je pri njem v Rimu in vse do njene smrti je zgledno skrbel zanjo.


Mučenik na križu kot svat

Nek mlad fant, ki se je ravno ženil pri dekletu, je nekoč hodil globoko po gozdu. Blizu nekega razpotja se je na gozdni trati dvigal velik, mogočen križ iz počrnelega hrastovega lesa, pod katerim je stala preperela klop. Mladenič je sklenil sesti, malo zadremati v senci in si odpočiti. Ko je pogledal gor na križanega, mu je nehote ponudil: “Hej ti, hočeš priti na mojo poroko?” Tedaj se je nenadoma oglasil in mu odgovoril sam križani: “Pa bodi, tvoj gost bom!”

Ves prestrašen in zgrožen je fant v trenutku pozabil na utrujenost in na vrat na nos oddrvel k župniku. Ko mu je o vsem natanko poročal, mu je župnik očitajoče dejal:

“Le zakaj ne pustiš mrtvega počivati! No, kar je, je! Božjega gosta boš moral sprejeti. Dati mu boš moral prostor poleg neveste in mu nuditi vse udobje in pozornost!”

Prišel je dan poroke in na poroko je prišel, kakor je obljubil, tudi božji gost. Ženin ga je sprejel nadvse prijazno in z vsem spoštovanjem ter ga odpeljal na častno mesto poleg svoje neveste. Med svatbo so predenj nosili samo najboljše jedi. Po poroki se je božji gost zahvalil in se poslovil z besedami:

“Ti si me povabil na svojo poroko, me pogostil in določil častno mesto za omizjem, zato je red in edino prav, da te tudi jaz povabim na mojo in te ravno tako posadim na prvo mesto.”

To je rekel križani in odšel.

Nedolgo zatem je mladoporočeni kmet oral njivo. Kar je zagledal, kako mu po stezi prihaja nasproti sam Jezus.

“Prišel sem, da te, kot sem obljubil, povabim na svojo poroko,” mu je govoril. “Ne smeva pa izgubljati časa! Vsi gostje so že zbrani in ne morejo dolgo čakati, naju pa čaka še dolga pot.”

Kmet je takoj in ubogljivo izpregel vola. Nato sta odšla oba z Jezusom po poti. Čez čas se je obrnil Jezus in mu rekel:

“Pridi, usedi se mi na hrbet. Najin cilj je zelo daleč in tako počasi ne bova opravila poti do konca tvojega življenja.”

Kmet je debelo požiral od strahu, vendar si ni vedel pomagati in se je usedel božjemu vodniku na hrbet. Hip zatem sta kot puščica švignila in predrla oblake visoko na nebu. Nedolgo zatem sta že sedela ob poročni mizi, kjer so bili res vsi že zbrani. Jezus ga je posadil poleg same Sv. Marije.

Na poroki je bilo lepo in veselo. Postregli so z najrazličnejšimi slastnimi jedmi, ki jim kmet še imena ni vedel. Iz daljave je ves čas prihajalo milo petje angelov, nebeška glasba lir in harf je božala ušesa. Vse naokoli se je svetilo v luči, kakor obdano z dragimi kamni in zlatom. Od strmenja je kmetu jemalo vid. To nepričakovano razkošje in prijaznost sta ga zazibala v ugodje in srečo, da si ni želel ničesar več na svetu.

Čez čas ga je Jezus vprašal, če že kaj misli na povratek domov.

“Ne, komaj sem se dobro ogrel,” mu je odvrnil kmet, “in zelo se mi dopade tukaj. Nič hudega, če bom jutri malo krmežljav!”

“Tudi prav.” mu je odvrnil Jezus, “Pa ostani tako dolgo, kolikor hočeš!”

Nazadnje je bila nebeška poročna gostija le pri kraju in kmet se je vrnil na zemljo. Ko pa je vstopil v svojo vas, je bil silno začuden, saj je bilo vse drugače. Vas je bila mnogo večja, hiše so bile večje in mnoge med njimi zidane tako, kakor še ni videl v življenju. Srečaval je same neznane obraze in še celo tam, kjer je nekoč stala njegova rodna hiša je naletel na tuje ljudi. Povpraševal je okrog, pa mu nihče ni vedel prav odgovoriti in svetovati.

Tedaj je šel možakar k župniku ter mu povedal o svojih težavah. Ta je bil prijazen in ustrežljiv možak, pa je takoj šel in pogledal v stare, porumenele krstne in rodbinske knjige. Tam je našel, da je pred sedemsto leti neki kmet z istim imenom izginil neznano kam in ga potem nikoli več niso ni videli.

“Ali si kaj lačen in žejen?” je usmiljeno spraševal župnik obupanega kmeta. A ta je dvignil k njemu objokani obraz in mu odvrnil:

“Ničesar več mi ni treba, le božjo hrano bi rad še zaužil!”

Šel je župnik, prinesel sveto hostijo in mu jo med svetimi zakramenti dal v usta. Komaj pa je nesrečni kmet požrl prvi grižljaj, je padel mrtev na tla. V nekaj sekundah se je čisto izsušil ter nazadnje razpadel v prah in pepel, da ga ni ostalo na tleh za tako majhen kupček, kot ga lahko držiš v dlani ene roke.


Revni in bogati brat


Nekoč sta v neki vasici na Kočevskem živela dva brata. Eden je bil bogat, drugi pa reven kakor cerkvena miš. Prvi je imel pri vsaki stvari srečo in je povsod napredoval, drugi pa ni dosegel nič, pa čeprav se je mučil in garal cele dneve. Nekoč je bilo bogatašu dovolj bratovih tožb in stokanja, pa mu je podaril celo čredo ovac, da si ustvari blagostanje in začne živeti brez skrbi. A glej, komaj je minilo leto, sta revežu ostali le dve ovci, vse druge so mu poklali volkovi ali uničile bolezni in nesreče.

Jasno je revnega brata to zelo grizlo in žalostilo. Nekoč je hodil ves nesrečen po samotni stezi skozi gozd, klobuk je nosil pod pazduho ter izmenoma tožil in molil. Vmes se je večkrat ustavil, pogledal proti nebu in govoril očitajoče besede:

“Gospod, kaj sem vendar zagrešil, da me tako kaznuješ? To ni prav, da nekomu toliko daš, drugemu pa vse vzameš!”

Enkrat po še enem takem samogovoru se je skoraj zaletel v starega moža z dolgo, snežno belo brado, ki se je nenadoma pojavil pred njim. Ta ga je vprašal, zakaj tako godrnja in se na samega Boga huduje. Takrat mu je ubogi mož izpovedal svojo življensko zgodbo: kako je trdo delal vse dni in kako ga je vedno udarila zla usoda. Tujec pa mu je odvrnil:

“Ne obupaj! Pojdi globje v gozd, kjer boš naletel na kolibo, v kateri živi slavni puščavnik. Tri dni ostani pri njem in počni vselej le to, kar bo počel on!”

Revež je šel naprej in zgodilo se je, kakor mu je bilo rečeno. Našel je puščavnika, ki pa je le z motiko kopal po zemlji in se zanj še zmenil ni. Tedaj je tudi sam vzel motiko v roke in pridno kopal zraven. Kadar je puščavnik sedel k jedi, je tudi on vzel jedačo in pijačo, da se pokrepča in si opomore. Zvečer sta nazadnje legla k počitku, ko je naenkrat nekdo potrkal na vrata in nek glas je zaklical:

“Gospod in mojster, danes je bilo mnogo ducatov otrok rojenih, s čim jih boste obdarili?”

“Danes sem nabral veliko in sem dobre volje,” je odgovoril puščavnik. “Naj imajo na kupe svetlega zlata in dragih kamnov!”

Potem je vzel lopato v roke, zajemal zlato in dragotine s kupa in jih raztresal na vse strani sveta.

Drugi dan, ko sta se po težkem delu odpravila k počitku, je zopet potrkalo na vrata in neki glas je vprašal:

“Gospod in mojster, na stotine otrok se je danes rodilo. S čim jih boste obdarovali?”

“Tudi danes sem izkopal dosti. Svetlih srebrnikov naj imajo na pretek in naj jih spremljajo na vseh življenskih poteh,” je odvrnil starec, pa vzel lopato, zajemal srebro s kupa in ga začel trositi na vse strani neba.

Tretjo noč se je spet ponovilo isto. Nekdo je potrkal in vprašal:

“Gospod in mojster, mnogo tisočev otrok se je rodilo danes. Kaj jim boste podarili?”

Tedaj je odvrnil puščavnik nejevoljno:

“Malo sem nakopal danes. Z revnimi krajcarji se bodo morali zadovoljiti, pa še teh jim ne bo ostajalo na prebitek.” In je zajamal z lopato črne, drobne krajcarje in jih trosil vsepovsod po svetu. Ko je končal s tem opravilom, je nagovoril revnega brata, s katerim prej vse tri dni ni spregovoril niti besedice:

“Poglej, na tak dan, kot je bil današnji, si bil rojen tudi ti, zato v življenju nikoli ne boš ničesar dosegel, pa če se še tako mučiš in ženeš. Tvoj brat pa je bil rojen takrat, ko sem delil zlato in dragotine, zato mu nikoli ne bo manjkalo sreče ter bogatstva. Da pa ne boš godrnjal, ti bom položil v roke zanesljiv kos kruha. Daroval ti bom polje, na katerem bo od leta do leta stalo in valovalo obilje zlate pšenice, katera nam daje kruh, vrednejši od zlata, srebra in dragotin. Vendar to ne bo navadno polje - ko boš požel žito na eni stari, bo vselej začelo zoreti na drugi. Tako boš preskrbljen za vse življenje, če le ne boš nikoli izrekel bahaških besed: ’To je pa moja njiva!’ V tistem hipu bo namreč čudežna moč izginila, ti pa boš zopet reven kot berač.”

Kakor je napovedal puščavnik, tako se je tudi izteklo. Revež je našel njivo pšenice, pa žel in žel vse dni, toda njiva je bila vedno polna zrelega klasja. Tako se je revni kmet počasi otresel nekdanje revščine ter zabogatel. Ljudje, ki so prihajali k čudežni njivici, se temu kar niso mogli dovolj načuditi. Vsak je vrtal vanj in hotel zvedeti, kako in kje je dobil to njivo.

Revež, ki je dolgo časa dobro obvladal svoj jezik, se je nekoč le spozabil ter izustil prepovedane besede:

“Tole je moja njiva!”

V trenutku je minila vsa krasota in pred je ležala gola, pusta ledina, na kateri je poganjalo komaj nekaj šopov borne trave. Zoreča pšenica je za vedno izginila, z njo pa tudi vse bogastvo in kmalu je bil še revnejši kot poprej.


Smrt grešnika in smrt pravičneža

Nekoč sta potovala Gospod - mojster in njegov učenec Sv. Peter po deželi. Govorila sta o tem in onem, kar reče Sveti Peter Jezusu:

“Gospod in mojster! Vse sem že skusil v življenju, vse že videl, le tega ne, kako se duša loči od telesa.”

Jezus pa mu je odvrnil:

“Naj se zgodi. Danes zvečer boš imel priložnost videti tudi to.”

Proti večeru sta prišla hudo utrujena v neko vas. Ustavila sta se pri neki hiši in Jezus je rekel Sv. Petru:

“V tej hiši stanuje skopuh in velik grešnik. Prosi za prenočišče in tvoja želja se bo izpolnila!”

Peter je res stopil v hišo in prosil kmetico, če lahko dva utrujena popotnika prespita pri njih. Kmetica s pordelimi očmi in objokanimi lici ga je pretreseno in žalostno pogledala, potem pa negotovo odvrnila:

“Seveda lahko prenočite pri nas, čeprav boste imeli verjetno bolj slabo noč. Imamo bolnika na smrtni postelji.”

Peter pa je bil zadovoljen in takoj se je podal v bolnikovo sobo. Tam se je na razkopanem ležišču premetaval možakar ter tako tožil in javkal, da je Petru kmalu postalo tesno pri srcu. Ob deveti uri se je bolniku stanje poslabšalo, pljuval je kri, hropel in kašljal, vendar cvilil in jadikoval še dvakrat glasneje; ob deseti uri je obnemoglo in obmirovalo razdejano telo, on pa je še kar stokal in jokal, da je odmevalo od sten. Ob enajsti uri se je dvignilo v hiši strašno ropotanje, da so se tresla tla in so se majale stene kot v hudem viharju. Množica hudičev je vdrla v sobo, obkrožila posteljo ter pohlepno gledala na trepetajočega moža v njej. Malo kasneje sta vstopila še Sv. Marija in angel varuh, toda oba sta obstala pri vratih, kjer sta sklonjenih glav tiho jokala predse.

Ko je odbila dvanajsta ura, je bolnik izdihnil svojo dušo. Ko se je ta dvigala iz telesa in je bila prvič vidna, je bila sive barve, vendar je vse bolj temnela in črnela. V trenutku pa, ko se je povsem ločila od telesa, je postala ognjeno rdeče barve. Tedaj je takoj priskočil eden od hudičev in jo z žarečimi kleščami prestregel. Ropotajoč in tuleč, kakor so prišli, so hudiči z ubogo, na muke obsojeno in obupno zvijajočo se dušo zapustili hišo. Kmalu za njimi sta odšla tudi Sv. Marija in možakarjev angel varuh, oba žalostna in v solzah, ker nesrečniku nista mogla pomagati.

Naslednji dan so se zgodaj zjutraj zbrali ob mrliču sorodniki, sosedje in znanci. Ko so se šepetaje pogovarjali, je vsak pravil enako: “Ah, kako hitro in lepo je umrl!”

“Samo strela ga je menda malce oplazila pred smrtjo,” so dodajali strahoma in še tiše, saj je bil umrli črn v obraz kakor dimnikar od saj. Ko so začeli moliti zanj pogrebne molitve, se je oglasil Peter in glasno rekel:

“Dragi ljudje, ni treba moliti za njegovo dušo, saj ta je že tam, kamor spada!”

Potem sta šla z Jezusom naprej na pot. Takrat je rekel Peter Gospodu:

“Gospod in mojster, to kar sem videl sinoči, si ne želim videti nikoli več.”

“Peter, to je bil grešen človek in prav je bilo tako,“ mu je odločno in trdo odvrnil Jezus. “Toda danes boš videl, kako umre pravičen in dober človek. Prenočila bova pri revnem, hudo bolnem kmetu, katerega trpljenje Bog ne more več gledati. Še to noč ga bo poklical k sebi.”

Proti večeru sta tako spet prišla v vasico in Jezus je pokazal spremljevalcu hišo, v kateri naj prosi za prenočišče. Peter je šel, prosil in izvedel, da je v hiši na smrt bolni. Toda vseeno so ga prijazno povabili, naj ostane čez noč. In Peter je šel spet takoj v sobo k bolniku. Hudo bolan je trpel revež hude bolečine, ker je ves čas stokal in ječal. Ob deveti uri pa se je zaslišala iz daljave prelepa glasba, polna čudovitih harmonij in sladkih zvokov tisoč nebeških instrumentov, ki jih je spremljalo petje angelov. Vedno bliže in bliže je prihajala nebeška muzika, vedno lepše in lepše je igrala, da se je Petru že vse mešalo v glavi. Ob deseti uri sta prišla v sobo Marija in Sv. Jožef, ovita v mehko, zlato svetlobo, in se postavila vsak na eno stran bolnikove postelje. Ta je ležal tam, zaziban v sladki dremež, s smehljajem blaženosti na ustnicah.

Ob dvanajstih se je duša revnega kmeta ločila od telesa. Najprej se je dvigala ven v snežno beli barvi, nato se je zasvetila kakor zlato, nazadnje, ko se je povsem ločila od telesa, pa je zasijala kakor sonce na jasnem nebu. Marija se je takrat sklonila k mrtvecu, nežno prestregla dušo v svoj predpasnik in jo z vsem spremstvom odpeljala v nebeško kraljestvo. Zunaj v veži se je dvignil grozen hrušč in trušč, zavijanje in tuljenje. To so bili hudiči, ki so v veži zaman čakali, da jim ta brezmadežna duša pade v kremplje. Med groznim kričanjem in ropotanjem so se pobrali nazaj v pekel.

Naslednjega dne so se zopet zbrali sorodniki in znanci ob mrliču, resnih, otožnih obrazov kimali predse kakor vrbe žalujke ter govorili:

“Revež, kako se je mučil, kako težko je umiral!”

Ko pa so molili za blagor duše umrlega, jih je nagovoril Peter:

“Nikarte moliti za dušo umrlega, saj ta je že tam, kamor spada, je že sprejeta v večno nebeško veselje! Molite raje zase, da bo tudi vaša duša enako brezmadežna in jo bo nekoč nebeški oče sprejel v svoje kraljestvo!”



Revna vdova in bogatašinja

Jezus in Peter sta prišla v enkrat v vas, kjer so na neki veliki, bogati kmetiji ravno klali prašiča. Prijeten vonj po svežih kolinah se je širil iz te hiše in popotnika ščegetal po nosnicah, da so se jima nabirale sline v ustih.

Pa je Jezus poslal Petra v hišo, naj zaprosi za prenočišče. Poslušno je šel Peter noter in vprašal gospodinjo, tolsto in rdečelično kmetico, če lahko prespita pri njih. Gospodinja, ki je bila na glasu kot neznanska skopulja, se je zbala za svoje klobase in mu je prenočišče gladko odklonila, češ, da za tujce nima prostora v hiši. Peter se je obrnil, da bi odšel, toda po klobasah ga je tako skominalo, da se je še enkrat vrnil v hišo in vprašal, če se le ne bi našel kak kotiček zanj in za njegovega spremljevalca. Toda hitreje, kot je prišel noter, je prišel nazaj ven, saj se ga je sitna gospodinja lotila z burkljami in ga pregnala čez prag. Stopil je torej k Jezusu, ki je čakal nanj nekoliko stran od negostoljubne hiše, ter mu žalostno poročal, kako žaltavo se mu je godilo.

Nekoliko stran od te kmetije pa je stala skromna bajtica, v kateri je životarila svojimi majhnimi otročki revna vdova. Zelo se je začudil Peter, ko ga je nagovoril Jezus, naj potrka tam in vpraša za prenočišče.

“Seveda, čez noč že lahko ostaneta,” jima je odvrnila revna, zgarana žena, ki je pogledala izza vrat. “Toda za jesti in piti vama nimam kaj ponuditi..”

Popotnika pa sta bila zadovoljna s tem, vstopila sta in se vsedla na klop pri peči. Ker jima je od lakote glasno krulilo v želodcu, je nazadnje rekla dobra žena:

“Saj res, imam še eno turško putko. Majhna je in ne bo vaju nasitila, a boljše to kot nič. To vama skuham in pripravim.”

Lačna obiskovalca sta s tem takoj soglašala. Jezus ji je še naročil, naj le vzame kar največji lonec, drugače kura ne bo imela dovolj prostora notri. Žena si je mislila, da se gotovo šali, pa je vseeno vzela veliko posodo, zakurila ogenj, zaklala puto, jo oskubla in dala kuhat. Ogenj je veselo prasketal, voda je brbotala v loncu, puta v njem pa je rastla in rastla, kot bi vzhajalo kvašeno testo. Kmalu je bila posoda premajhna in začudena ženska je morala vse skupaj preliti v največji lonec, kar ga je imela. Ko so se nato posedli okoli mize, rezali meso in jedli, je bilo jedače za vse dovolj. In čudo, bolj kot so rezali meso, vidneje je rastlo in več ga je bilo. Uboga ženska je začela zdaj z velikimi očmi prestrašeno opazovati oba moža.

Takrat ji je Jezus naročil:

“Pojdi no, prijazna žena, po malo kruha v tvojo shrambo!”

“Joj, kako sem nesrečna in kako sram me je,” je odvrnila ta. “Ne morem vama ponuditi kruha, ker ga nimam niti koščka v hiši. Moji lačni otročiči vsak dan sproti pojedo vse do zadnje drobtinice.”

Ampak Jezus ji je mirno in odločno ponovil svojo željo, da naj le gre do shrambe in pogleda noter. Vsa osupla je zagledala tam, kako stoje v vrsti kakor pri peku sveži, dišeči in hrustljavo zapečeni hlebci belega kruha. Vzela je enega in ga, ne da bi mogla skriti svoje začudenje, v izbi postavila na mizo. A Jezus jo je poslal zdaj še v klet po vino. Rada bi mu povedala, da v njeni kleti še nikoli ni bilo vina, pa si ni upala. Poslušno je odšla v klet. In tam, kakšen čudež, so stali v vrsti sodčki žlahtnega, izbornega vinca. Vsa srečna je natočila poln vrč in ga nesla v izbo. Revica je bila čisto iz sebe in od začudenja ne več vedela, ali bedi ali sanja. Vse skupaj ji je bilo velika uganka.

Prišel je čas, ko so šli spat. Vdova se je ravno trudila, da jima pripravi v kotu ležišče na praproti, ko je prišel eden od popotnikov do nje in jo dobrohotno opomnil:

“Kako to, da se ubadaš s to praprotjo. Zakaj nama ne prineseš vsakemu naročaj slame s tvojega skednja. Tako bo udobneje. Pa na lanene rjuhe, ki ležijo v tvoji skrinji, ne pozabi!”

“Kakšna slama, kakšne rjuhe!” se je čudila ženka in odtavala k skednju, ki je že leta sameval prazen kakor beračeva malha. Toda tam je našla ves prostor pod njim do vrha natlačen z zlatorumeno, dišečo slamo. Ko je potem odprla skrinjo, je ravno tako nepričakovano zagledala v njej celo balo, v kateri ni manjkalo lepih in belih lanenih rjuh. Tako je lahko popotnikoma pripravila res dobri ležišči.

Drugo jutro je zbudilo vdovo mukanje krave, ki je prihajalo iz njenega hleva za hišo. Jezus, ki je videl njeno strmenje, ji je rekel:

“Vstani vendar, pomolzi kravo in naroči otrokom, naj jo peljejo na pašo!”

Hitro je planila revna vdova pokonci in odhitela v hlev. Tam, kjer so še včeraj samevale prazne, počrnele staje, sta stala zdaj dva mastna vola. Njima nasproti sta čakali ob jaslih na molžo dve prelepi kravi, krepki mlekarici, z vimeni polnimi dobrega mleka. Ženska je šla počasi in kot v sanjah nazaj v izbo ter rekla Jezusu:

“Gospod, to vendar ne gre! ŽIvina ni moja. Bojim se jo gnati na pašo!”

“Nič se ne boj, kajti živina je tvoja in samo tvoja,” jo je tolažil Jezus. “Če pa ti bo kdo očital nepoštenost, naj ti najprej pove, če te živali komu manjkajo!”

Po teh besedah je bila vdova potolažena in je res poklicala otroke, da bi odpeljali živino na pašo. Popotnika sta se potem kmalu poslovila in nadaljevala pot.

Nedolgo zatem je ženska pospravlja po izbi in odnašala slamo, na kateri sta spala gosta. Ko je zgrabila zadnji šop, je zatipala pod njim žakeljček, ki je bil poln svetlih zlatnikov. Hitro si je nadela ruto na glavo in na vrat na nos odhitela za tujcema, da bi jima vrnila izgubljeno. Toda ko je dohitela popotnika, ji je Jezus prijazno dejal:

“Vedel sem, da si poštena in da boš pritekla za nama, zato kar obdrži ta denar. Tvoj je. Če ti bo kdo kdaj oporekal, pa mu povej, da ti ga je dal Bog in da ti ga lahko le Bog vzame!”

Kaj je hotela vdova. Zahvalila se je, vzela denar in se vrnila domov. Od tistega dne naprej ni bilo več revščine v njeni hiši.

Skopa soseda pa je na blagostanje pri nekdaj beraško revni sosedi gledala iz dneva v dan z bolj nevoščljivimi očmi. Kmalu je izvohala, da sta k temu na čudežen način pripomogla ravno tista popotnika, ki ju je ona nagnala. Seveda ji je bilo zdaj grozno žal, da je tako ravnala in ju z burkljami pognala s praga.

Take misli so jo mučile in zasledovale noč in dan in skoraj so ji oči izpadle, tako je oprezala in se ogledovala, kje bi še enkrat zagledala oba tujca. O, če bi hotela še enkrat priti, kako bi ju pogostila, kako bi ju stregla!

In res čez leto in dan sta končno spet prišla dolgo pričakovana popotnika v malo vasico. Bogata kmetica jima je šla že od daleč nasproti ter jima na vse pretege ponujala, naj vendar prenočita v njeni hiši. Popotnika sta ugodila njeni želji in sprejela povabilo. Bogatašinja ju je nato postregla res z vsem najboljšim, kar se je našlo pri hiši. Kuhalo se je, peklo in cvrlo kakor za velikonočne praznike.

Ženska je potem seveda nestrpno čakala na trenutek plačila. Če je bila revna vdova, ki jima ni mogla ponuditi ničesar, tako bogato nagrajena, koliko bo dobila šele ona, ki jima je postregla z bogato obloženo mizo. Toda naslednji dan, ko sta se popotnika poslavljala, je plačilo izostalo. Nazadnje se skopulja ni mogla več zadržati in je vprašala z užaljenostjo v glasu:

“Kako je to mogoče, da je bila moja soseda lansko leto za prazen ništrc tako bogato obdarovana in poplačana, dočim bom jaz, ki sem se letos tako izkazala pri postrežbi, ostala praznih rok?!”

Tedaj ji je odvrnil sam mojster in Gospod:

“Tisto malo, kar je imela, je tvoja revna soseda radovoljno in s poštenim srcem delila z nama. S kakšnim skritim namenom pa si naju ti tako gostila? A naj bo, tvoj trud in gostoljubje, čeprav prisiljeno, ne sme ostati brez plačila. Prvo delo, ki ga boš danes začela, boš potem lahko opravljala cel dan do večera.”

Po teh besedah sta se popotnika poslovila in odšla.

Kmetica pa je bila seveda presrečna. Takoj se je odločila, da bo začela šteti zlatnike. Če se bo izpolnila možakarjeva prerokba, jih bo štela cel dan, pa jih nikoli ne bo zmanjkalo.

Kako krasne in kako kratke sanje! Na žalost jo je prav tisti hip hudo pritisnilo tja, kamor mora še cesar peš. Ker je bilo tistega dne to njeno prvo opravilo, je morala nato cel dan razgaljena prezebati in čemeti v leseni uti nad smrdljivo luknjo stranišča.


Sveti Janez

Nekoč je potoval Jezus s svojimi apostoli skozi vinske gorice. S trt so viseli grozdi, polni sočnih jagod, ter mikali in vabili popotnike, naj jih utrgajo in pojedo. Toda Jezus je strogo zapovedal, da ne sme nihče utrgati niti ene same jagode. Kdor bi se pregrešil, bi ga na vrhu gore doletela grozna kazen - živ bi bil sežgan. Vsi apostoli so se poslušno zadržali, le Sv. Janez se ni mogel upirati skominam. Kmalu je zaostal nekoliko zadaj za ostalimi, si privoščil malo grozdja, potem pa se zopet neopazno pridružil skupini. Toda Gospodu in mojstru njegovo sramotno dejanje ni ostalo prikrito. Ko so prišli na vrh gore, je zapovedal ostalim apostolom, naj Sv. Janeza sežgejo.

S težkim srcem so ubogali apostoli zapovedi svojega učitelja. Nanosili so skupaj velik kup vejevja, nanj položili Sv. Janeza in ga sežgali. Ko je grmada dogorela, je pristopil Jezus in vzel iz zoglenelih prsi pečeno svetnikovo srce. Zavil ga v svojo belo rutico, nato pa šel z ostalimi apostoli dalje. Šele proti večeru so končno dosegli hišo, v kateri je stanoval star zakonski par s šestnajstletno hčerko. Ustavili so se in prosili, če lahko ostanejo pri njih čez noč. Ko so dobili pritrdilen odgovor, je izročil Jezus deklici rutico s pečenim srcem, češ, naj ga dobro shrani in čuva do naslednjega jutra. Deklica je vzela rutico in jo odnesla v svojo sobo. Ker pa ji je pečeno srce zelo dišalo, se ni mogla premagati. Odščipnila je majhen košček in ga pojedla.

Od tistega dne dalje je bila mlada deklica čisto spremenjena. Starša sta kmalu opazila, da je noseča. Strašno sovraštvo proti tujim popotnikom, ki so onečastili njuno hčer, je vstalo v njima. čez čas je Jezus spet prišel v to hišo. Gospodar ga je sprejel z mrkim obrazom in se je že hotel spustiti z njim v malce glasnejši pogovor. Potem pa si je premislil in odložil kaznovalno pridigo na naslednje jutro. Toda ponoči je nenadoma vstal v hiši direndaj in hčerka je porodila prelepega dečka. Tako je bil lep, kot je lahko le nebeški otrok. V hiši je nastalo veliko veselje in stari oče je pritekel v sobo, kjer je spal gost, katerega je še malo prej nameraval hudo ošteti in ozmerjati. Povabil ga je, naj si ogleda čudovito dete, ki je najbrž neko nadnaravno bitje.

Jezus se je dvignil z ležišča, stopil k otrokovi postelji in rekel:

“O, krasni in prelepi otrok! Sv. Janez, vstani in pojdi z nami!”


Kaznovana lakomnost


Neka uboga ženska si je nekega dne sklenila privoščiti lep dan in si je skuhala mastno kuro. Že se je po dolgem času spet enkrat do sitega najedla, pred njo pa je še vedno stala skleda z jestvinami, ki bi nasitile še dva lačna človeka.

“Daj Bog, da bi vsaj nekdo prišel!” je govorila sama s seboj. “Tudi on se bo lahko najedel te dobre hrane. Jutri je petek in ne bom smela jesti mesa!”

V tistem hipu je že prikrevsal pred vrata star, do kosti shujšan berač in njegova prva prošnja je veljala toplemu prigrizku.

“Le sedi za mizo pred polno skledo in jej, kolikor te veseli!” mu je žena prijazno odgovorila.

Možakar si ni pustil dvakrat reči. Sedel je in pridno zajemal iz sklede, dokler ni bila popolnoma prazna. Ko je odhajal, se kar ni mogel dovolj zahvaliti ženski za njeno dobroto. Na koncu je blagoslovil hišo z besedami: “Bog vam daj mnogo sreče pri delu, ki ga boste danes začeli!”

Ko je čez čas vzela žena sito, da bi presejala majhen lonček moke, ni bilo delu ne konca ne kraja. Celi dan je sejala in sejala, moke pa ni hotelo zmanjkati. Zvečer je je bilo že toliko, da ni vedela kam z njo. Naložila jo je v žakelj in peljala naprodaj.

Vse to je opazovala njena lakomna in zelo nevoščljiva soseda. Tudi ona si je zaželela, da bi v njeno hišo prišel berač, ki bi ga bogato pogostila in bi ji prinesel podoben blagoslov. Čez nekaj tednov se je res zgodilo vse enako kot pri revni sosedi. Lakomnica se je nato namenila cel ljubi dan šteti denarje, toda izteklo se je drugače. Nenadoma je morala tja, kamor gre vsak peš.

Tu pa se je potem vse končalo. Nič ni bilo s štetjem denarja, kajti ko je enkrat začela s tem ’delom’, ga ni hotelo biti konec do večera.


Razkrinkani Sv. Peter

Jezus in Sv. Peter sta prišla nekoč v neko vas. Jezus je tedaj izročil Petru nekaj denarja, naj gre in kupi jagenjčka. Jagenčka naj lepo speče, ne sme pa ga začeti jesti ne koščka odščipniti, dokler se on ne vrne nazaj. Peter je ubogal, kupil in zaklal jagnje ter ga spekel nad ognjem. A vonj po pečenki ga je tako vabljivo ščegetal po nosu, da se ni mogel upreti skušnjavi in je pozabil na Gospodovo naročilo. Hitro je izrezal eno ledvico in jo pojedel. Ker je odrezal tako majhen košček znotraj jagnjeta, Jezus tega zagotovo ne bo opazil.

Ko pa se je Jezus nazadnje vrnil, mu je rekel:

“Nisem zelo lačen, zato kar ti pojej jagnje. Ampak obe ledvici mi pa lahko daš.”

Peter se je znašel v hudi zadregi. Vendar le za trenutek, kajti takoj si je, namesto, da bi svojemu učitelju priznal svoj greh, izmislil izgovor, da je jagnje imelo samo eno ledvico. Jezus se je moral tako zadovoljiti samo z eno drobno ledvico.

Kmalu sta pojedla in tedaj je napravil Jezus iz denarja, ki ga ima pri sebi, štiri zlate stolpiče. Nato se je obrnil k svojemu nepoštenemu spremljevalcu in rekel:

“Ta stolpič pripada tistemu, ki je jagnje kupil, ta tistemu, ki ga je spekel, ta tistemu, ki je pojedel eno ledvico in ta onemu, ki je snedel drugo.”

Peter je nekaj časa lakomno gledal na denar, nato pa segel po njem in priznal, da je bil on tisti, ki je pojedel ledvico. Lahko je denar spravil, toda Jezusove oči, ki so se v nemem očitku upirale vanj, so ga žgale v globoko v srce kakor dva živa oglja.


Jezus in stari vojak

Nekoč je živel star vojak, ki je trideset let služil v cesarjevi suknji. Nato je bil odpuščen, za plačilo pa je dobil tri hlebce kruha. Ko je samoten potoval proti svoji domovini, je naletel na dva bradata moška. To sta bila sam Gospod in Mojster Jezus ter njegov spremljevalec Sv. Peter.

Bradateža sta vprašala vojaka, kam ga nesejo noge; ker so imeli isto pot, so se odločili, da gredo skupaj naprej. Dan je bil vroč in soparen in daleč naokoli ni bilo nobene hiše. Kmalu je začelo popotnikom kruliti po želodcih. Gospod in Mojster je takrat nagovoril Petra, naj vendar vpraša vojaka, če ima pri sebi kaj za použiti. In res je vojak pri priči segel v malho, privlekel ven hlebec kruha ter ga dal Gospodu in Mojstru. Vsi trije so sedli in pojedli kruh. Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Zopet nikjer niso naleteli na gostoljubno hišo in so tako zvečer pojedli drugi hleb kruha, tretji dan pa še zadnjega. Ker jih je tudi četri dan grudila lakota, je dal Gospod Petru dvajsetak in mu naročil, naj pošlje vojaka naprej, dokler ne najde prve kmetije. Tam naj kupi za dvajsetak jagnje in ga speče. Naj pa hiti kolikor more, saj so že vsi hudo lačni. Vojak je res napravil vse tako, kot mu je Peter naročil. Prišel je do osamljene kmetije, kupil jagnje in ga nemudoma spekel. Pečenka je seveda prelepo dišala, obeh mož ni od nikoder, vojaku pa se je čedalje bolj cedila slina. Nazadnje se ni mogel več premagovati, vzel je nož, izrezal jagenjčku jetra in jih pojedel. Nedolgo zatem sta prišla tudi Gospod in Peter, oba utrujena in zlakotnjena kot volkova. Tudi njima je pečenka odlično teknila in tako je bilo jagnje kmalu pojedeno. Tedaj je rekel Gospod Petru, naj vpraša vojaka, kam so izginila jetra. Peter je res vprašal vojaka, kje so jetra, ta pa je odvrnil, da jagnje sploh ni imelo jeter. Jezus je rekel: “Če jih ni imelo, jih pač ni imelo!”

Naslednji dan so potovali naprej in še istega dne prispeli v veliko mesto. Tu je vladala velika žalost, po vseh hišah so visele črne zastave, povsod so hodili ljudje s čemernimi, zaskrbljenimi obrazi. Stopili so v gostilno in si naročili pijače in jedače. Jezus je ukazal Petru, naj poizve, zakaj visijo povsod črne zastave. Takrat jim je povedal birt, da leži kraljevi sin težko bolan v postelji in da mu noben zdravnik ne zna pomagati. Zdaj vsi samo še čakajo, kdaj bo odbila njegova zadnja ura. Ko je to izvedel, je napotil Jezus Petra do kralja, da mu pove, da so prišli v mesto trije čudežni zdravniki, ki bodo princa ozdravili.

Kralj je seveda pri priči poslal kočijo k gostilni z ukazom, naj te tri zdravnike pripelje na grad. Toda Jezus jim je sporočil, da lahko pridejo šele naslednje jutro. Drugo jutro navsezgodaj se točno ob dogovorjeni uri spet prikazala kraljeva kočija in odpeljala vse tri na grad. Kralj jih je prijazno sprejel in jim obljubil bogato nagrado, če rešijo in ozdravijo princa.

Gospod in mojster je nato odredil, naj v bližini bolnika pripravijo tri sobe, ki bodo služile zdravnikom za bivanje. V četrti sobi naj postavijo čisto novo krušno peč, prinesejo naj novo metlo, s katero ni še nihče pometal, in novo skledo, iz katere ni še nihče jedel. Čeprav se je to nekaterim čudno zdelo, pa je kralj zaukazal, naj pripravijo vse natanko tako, kot zahteva zdravnik. Ko je bilo vse nared, je zapovedal Jezus, naj vojak zakuri v peči tako, da bo mogoče v njej speči kruh. Vojak je ubogal ukaz in zakuril ogenj. Ko je peč kar puhtela od vročine, je rekel Jezus Petru: “Prinesite zdaj umirajočega princa in ga položite v peč! In vrata v peč dobro zaprite!”

Kakor je bil napotek nenavaden, sta ga vojak in Peter izvršila takoj in brez pregovarjanja. Drugo jutro je naročil Jezus Petru, naj vojak pogleda v peč, kako je s princem. A vojak je našel v peči samo še majhen kupček pepela. Gospod in mojster je nato zapovedal Petru, naj stari vojak ta pepel pomete z novo metlo v novo skledo in naj vse skupaj prinese njemu. Vojak je šel in na čisto pometel peč, stresel pepel v skledo in jo odnesel Jezusu. Ta je zlil malo vode na pepel, zmešal iz njega kašo in jo nato tako dolgo mečkal in gnetel, dokler ni oblikoval iz nje človeške podobe. Nato je velel vojaku, naj jo položi v prinčevo posteljo in jo pokrije z odejo. Drugo jutro navsezgodaj ga je zopet poslal v prinčevo sobo, da pogleda, kako gre princu. Stari vojak ješel potihoma v sobo, povlekel za odejo in ostrmel. Pred njim je ležal princ, čudovito lep, zdrav in v globokem spanju. Hitro je tekel k Gospodu in Mojstru ter mu na ves glas pripovedoval o čudežni ozdravitvi.

Vesela novica je kmalu prišla na ušesa samemu kralju in takoj je privihral v prinčevo sobo, da bi se o vsem prepričal na lastne oči. Odgrnil je odejo in zagledal svojega sina, korenjaškega, zdravega, z rdečimi lici, potopljenega v globok in miren spanec. Globoko ganjen ga je objel in poljubil tako močno, da se je zbudil in odprl oči.

“Zakaj ste me zbudili, oče?” je rekel princ, ko je zagledal kralja ob svoji postelji. “Pa tako sladko sem spal in lepo sanjal!“

Kralj je bil seveda ves iz sebe od veselja in je priredil veliko slavje. Trem zdravnikom se kar ni mogel zadosti zahvaliti. Gospoda in mojstra je seveda vprašal, kaj jim je dolžan. Ponujal mu je zlato in dragotine, toda on mu je odvrnil, da jim bodo zadostovali trije merniki srebra. Seveda so jim ta denar takoj prinesli.

Gospod Mojster je sedel za mizo in razdelil ta denar ne na tri, temveč na štiri dele. Stari vojak je opazoval to početje z vročičnimi, lakomnimi očmi in si mislil, kako lepo bi bilo, če bi bil tudi on deležen takšne nagrade. Takrat pa je že spregovoril Jezus:

“Nagrada pripada tistim, ki so si jo prislužili. Prvi kup pripada meni, drugi Petru, tretji pa vojaku.”

“Kaj pa četrti kup? Komu pripada ta?” je tedaj hlastno vprašal vojak.

“Ta pa pripada onemu, ki je snedel jetra,” je odvrnil Jezus in se mu pronicljivo zagledal v oči.

Vojak je za hip okleval, potem pa ga je premagal pohlep, da je segel po obeh kupih denarja. Nemalo je bil začuden, ko mu je Gospod ves ta denar brez besed prepustil.

Še istega dne so se nato trije popotniki ločili. Jezus in Peter sta šla svojim potom, vojak pa je nadaljeval prekinjeno pot proti domačemu kraju. Doma so ga seveda veselo pozdravili, saj se je vrnil bogat in je prinesel blagostanje v hišo. Za srebro si je kupil polja, konje in govedo, celo v novo hišo se je preselil. Žal pa ni bil prav nič gospodarja, tako da mu je posestvo počasi propadlo. Izgubil je prav vse in je bil na koncu še revnejši kot poprej. Zato je kot berač poprijel za popotno palico in odšel po svetu.

In zopet je naneslo, da je na svoji poti prišel v veliko mesto, kjer so na vseh oknih visele črne zastave. Stari popotnik se je nemudoma pozanimal za vzrok žalovanja. Ko so mu povedali, da leži kraljeva edinka na smrtni postelji, se je takoj najavil k samemu kralju. Obupanemu vladarju je zatrdno obljubil, da bo na čudežen način rešil njegovo hčerko gotove smrti. Kralj je bil zelo zadovoljen, vendar tudi previden. Postavil je naslednji pogoj:

“Ali bo moja hčerka v treh dneh zdrava, ali pa boš brez milosti obešen!”

Vojak je dal besedo, da bo deklico zatrdno ozdravil. Zapovedal je, naj sezidajo novo krušno peč, da naj prinesejo novo, nerabljeno metlo ter skledo, iz katere še nihče ni jedel. Nato je ukazal, naj peč dobro zakurijo in potem, ko bo dobro razgreta, noter položijo princesko. Naslednjega dne je seveda ostal od princese samo pepel, ki so ga pometli v skledo in prinesli vojaku. Ta je na pepel zlil vodo, pa mesil in gnetel, da mu lil pot po čelu, toda ženske figure nikakor ne mogel oblikovati. Pepela je bilo vedno manj in manj in nazadnje je spoznal, da mu je spodletelo.

Tretji dan so ga že vodili na morišče. Pod vislicami se je zbrala velika množica ljudi, da bi prisostvovala njegovemu pogubljenju. Z zanko okoli vratu se je možakar obupan oziral po ljudeh in nenadoma opazil med njimi svoja nekdanja sopotnika. Takrat je vzdignil pest in ju glasno ozmerjal:

“Vidva, prekletnika, sta zakrivila moje smrti! Vidva sta kriva, da me bodo zdaj obesili!”

Tedaj je stopil Jezus k njemu in ga ostro nahrulil:

“Kaj praviš, nesrečnik! Midva da bova kriva tvoje smrti?”

“Ja, vidva, ker sta me naučila, kako se bolnega človeka v ognju prerodi!”

“Ne boj se, ne boš obešen, jaz bom ozdravil kraljevo hči.”

Vsa množica se je nato premaknila do kraljevega dvorca, kjer je Gospod in Mojster iz preostalega pepela izoblikoval žensko figuro. Ko je sinila zora naslednjega jutra, se je ta spremenila v princeso.

Kralj je bil seveda presrečen. Zaukazal je veliko slavje. Okrasili so celo deželo, ljudstvo je drlo k dvorcu in vriskalo pod obzidjem. Jezus pa je, ko so ga vprašali za plačilo, zopet zahteval le tri mernike srebra. Enega od njih je izročil vojaku in mu zraven zabičal:

“Tukaj imaš denar za trud in strah. Upravljaj ga bolj pametno kot prvikrat! Naj ti bo ta zadnja preizkušnja v poduk in opomin, zato nikar več ne poskušaj zdraviti bolnih ljudi. Naslednjič ti ne prideva na pomoč ne midva, ne kdorkoli drug na tem svetu!”


Večni kovač

Jezus in Peter sta prenočevala pri nekem kovaču. Naslednje jutro se mu je Gospod zahvalil z besedami:

“Denarja nimam, zato te bom drugače nagradil za prijaznost. Kdor se bo usedel na to klop, ta brez tvojega dovoljenja ne bo mogel več vstati z nje. Jablana, ki raste za tvojo hišo, pa bo zrastla do nebeških vrat.”

Popotnika sta nato odšla dalje. Nedolgo zatem pa je nekega dne potrkala na vrata mrka smrt, ki je prišla po kovača. Ta je ravno koval s pomočnikom žareče železo, da so se iskre usipale na vse strani. Ko je videl Matildo s koso, jo je zvito povabil noter, naj počaka vsaj toliko, dokler ne dokonča začetega dela. Ta čas lahko sede na klop in malo počiva. Smrt se je usedla na klop, vendar je kmalu opazila, da se je ujela na limanice. Nekaj jo je držalo, kot bi bila čvrsto prikovana na klop, tako da se ni mogla niti premakniti. Ko je v svoje veliko veselje in olajšanje kovač to videl, se je skupaj s pomočnikom lotil smrti z žarečimi kleščami in kladivom. Oba močna, sta jo strašno tolkla in obdelovala. Smrt je začela vpiti in se pridušati, da ne bo nikoli več prišla ponj, če jo le prenehata mlatiti in ji vrneta svobodo. Kovač jo je nazadnje spustil, da je lahko šla svojo pot.

Ni pa še smrt daleč prišla, ko je že srečala hudiča. Rogatcu se je potem potožila, kako žaltavo se ji tistega dne godilo. Takrat se je hudič razšopiril in pohvalil:

“Ha, z menoj si nihče ne upa uganjati takšnih šal! Grem jaz in si tako sposodim tega kovača, da se bo še grenko pokoril za svojo predrznost.”

Hudič je šel naravnost do kovačije in potrkal na vrata. Kovač je bil presenečen, ko je ugledal pred sabo nepovabljenega gosta, vendar se ga ni ustrašil. Tudi njemu je ponudil, naj sede na klop, dokler on ne opravi dela. Leni hudič si ni dal dvakrat reči in se je stegnil po klopi. Seveda tudi on nato ne mogel več vstati. Kovač in pomočnik sta takoj navalila nanj z žarečim železom, s kleščami, pilami, beti in kladivi. Tako neusmiljeno sta ga obdelovala, da so se hudiču kar iskre kreale v glavi in je začel kmalu glasno tuliti od bolečin. Na vse pretege se je izvijal in prosil, naj ga vendar izpustita. A šele ko se je zaobljubil, da ne bo prišel nikoli več, ga je kovač spustil na prostost.

Tako je živel kovač nemoteno še mnogo, mnogo let. Koval je, brusil in je bil vedno dobre volje. Toda neusmiljeni zob časa je zglodal in zlomil tudi njegovo moč. Naveličan in sit posvetnega življenja se je spomnil jablane za hišo, za katero je trdil nekoč neznani popotnik, da bo zrastla do nebes. Povzpel se je torej na jablano in plezal tako dolgo, dokler ni obstal pred nebeškimi vrati. Glasno je trkal in butal po njih, dokler se ni oglasil Sv. Peter in vprašal, kdo je zunaj.

“Jaz sem, Večni kovač!” je odvrnil ta nazaj.

Toda Sv. Peter vrat ni maral odpreti.

“Nisi sicer grešil, a si vendarle izigraval usodo,” mu je rekel. “Takrat, ko bi moral priti, bi ti takoj odprl, a takrat te ni bilo. Zato pa pojdi zdaj kar pred peklenska vrata in tam prosi za vstop!”

Užaljen se je kovač res spustil na zemljo in nato v sam pekel. Tam je od togote tako tolkel po peklenskih vratih, da se je vse treslo. Hitro in z vseh kotov so pritekli hudiči, da bi videli, kaj se dogaja. Tudi rogatec, ki je nekoč že sklenil s njim prav nič ljubo poznanstvo, je bil med njimi. Ko je ta prepoznal kovača in se spomnil obdelave, ki je je bil deležen, je na ves glas zakričal ostalim, naj se uprejo ob vrata in naj ga nikar ne pustijo noter. Hudiči so se res s tako močjo uprli v vrata, do so njihovi kremplji na drugi strani pogledali ven. Tedaj je zamahnil kovač s kladivom in jim nohte tako zatolkel v vrata, da se niso mogli več osvoboditi. Nato si je dal kladivo na rame in se vrnil pred nebeška vrata.

Ko so nebeški prebivalci zvedeli, kako je podkuril hudičem v peklu, so ga rade volje sprejeli medse.


Kako je Jezus žito mlatil

Nekoč sta prišla Jezus in Sv. Peter v neko kmečko hišo in prosila za prenočišče.

“Lahko ostaneta pri nas, če bosta jutri pomagala žito mlatiti,” jima je odvrnil gospodar. Popotnika sta mu obljubila pomoč in se po večerji molče podala v skedenj, da bosta tam prespala na senu.

Drugo jutro so oba popotnika zbudili že ob zori. Kmet je imel veliko žita in je hotel biti še istega dne gotov. Toda Jezus je, namesto da bi prijel za cepec, vse snope zažgal, da so zagoreli s svetlim plamenom. Kmet je jasno kar otrpnil od strahu in groze. Hoče se je začeti kregati, vendar se je zopet pomiril, ko je videl, da gori samo slama, žito pa čisto in nedotaknjeno ostaja na kupu.

Ta čudež je ves čas opazoval kmetov prvi sosed. Ta si je mislil:

“Kar zna ta, znam tudi jaz!”

Šel je torej v svoj skedenj in enako zažgal vse svoje snope žita.

Medtem sta bila Jezus in Peter že dobršen kos poti naprej. Takrat se je Gospod ustavil in rekel Petru:

“Poglej nazaj, pa boš videl, kako gori lenuhov skedenj!”


Sv. Peter in tesarji


Jezus in Peter sta spet enkrat potovala po deželi, ko ju je prinesla pot mimo neke gostilne.

Iz gostilne se je slišalo veselo petje in glasen smeh in trkanje kozarcev. Tesarji tega okoliša so se v njej dobili, da bi praznovali dan svojega zaščitnika in patrona. Peter je bil hudo žejen, pa bi rad vstopil in se odžejal. Jezus mu je to odsvetoval, toda on se ni dal pregovoriti. Takrat mu je Gospod in Mojster na hrbet narisal violino. Tak, z violino na hrbtu je vstopil Peter v gostilno. Vinski bratci notri so si mislili, da je to nekakšen muzikant, ki se hoče vriniti mednje, pa so mu jih nametali po hrbtu, da se je ves potolčen in omamljen od udarcev komaj privlekel in opotekel skozi vrata.

“Gospod in Mojster,” se je pritoževal, “te divje tesarje moraš za vse te klofute in bunke, katerih sem bil deležen, pošteno kaznovati!”

Od takrat so tesarji vselej, kadar so tesali drevesa, naleteli na trde grče, da so se jim neprestano krhale sekire.



O koprivah za hišo

Peter je nekoč stopil v kmečko hišo, zase in za svojega zapovednika prosit kruha. Skopa kmetica pa ga je na kratko odpravila z izgovorom, da ga nima niti koščka. Ko je Peter odšel, je hotela vzeti sveže pečeni kruh iz peči. Takrat je zaprepadena ugotovila, da so hlebci povsem črni in zažgani. Jezna jih je vrgla na groblje za hišo.

Nedolgo zatem ps so iz njih zrastle koprive.


Kako je bil Sv. Andrej dvakrat rojen


Ko je Sv. Andrej prvič umrl, su mu vzeli srce iz telesa. Sv. Peter ga je nosil pri sebi, zavitega v robček, na popotovanjih z Jezusom. Nekoč sta tako sedela v gosteh in Peter je položil ovito srce na klop. To je imelo vonj po pečenem mesu, ki je hišni dekli vzbudil tek in ni si mogla kaj, da ga ne bi malo odgriznila.

Po dobrem letu sta se popotnika ponovno ustavila pri isti domačiji. Pod klopjo sta opazila zibko in v njej spečega dečka. Vljudno sta se pozanimala, kdo so njegovi starši. Gospodinja jima je pričela razlagati, kako sta leto nazaj pri njih prenočila dva nepridiprava, ki sta dražila ljudi s pečenim srcem. Njihova dekla ga je použila in devet mesecev zatem rodila sinčka.

Jezus je nagovoril otročka:” Andrej, vstani!” V trenutku je iz zibke vstal Sv. Andrej, ki je bil zopet velik in močan.



Mati Sv. Petra

Mater svetega Petra so imeli že od nekdaj za zelo skopo žensko. Ko je umrla, se je morala za svoje grehe najprej pokoriti v vicah. Tam naj bi prebila mnogo dolgih let, predno bi bila sprejeta v nebesa. Zaradi tega se je Sv. Peter zelo žalostil.

Nekoč je šel in prosil svojega gospoda, naj pomaga in odreši njegovo mater trpljenja v vicah. Jezus pa ga je najprej vprašal, kaj je dobrega napravila na svetu. Peter je malce pomislil, potem pa povedal, da je pred smrtjo podarila neki revi klobko lanene volne.

“No, potem pa izvleci mater s to volneno nitjo iz vic!” mu je rekel Jezus.

Peter je nit odvijal iz nebes v vice tako dolgo, dokler en konec ni dosegel njegove matere. Ženska se je oprijela niti in že jo je Peter vlekel k sebi v nebesa. Ko so to videle druge uboge duše, so se ji brž obesile na pete, da bi tudi one prišle v nebesa. Ona pa se jih je v svoji nevoščjivosti skušala otresti. Brcala in zvijala se je tako dolgo, da se je nit utrgala in je z drugimi vred zgrmela nazaj v vice.


Razbojnik kot boter

Živela sta nekoč revna zakonca, ki jima je bog podaril kar osemnajst otrok. Starša sta bila tako revna, da mnogokrat po cele dneve nista mogla dati otrokom jesti in so bili, prestradani in podhranjeni, že blizu smrti od lakote.

Nekega dne je zopet potrkalo na vrata in štorklja jima je prinesla še devetnajstega otroka v hišo. Seveda je to njihovo bedo samo še povečalo. Zaman je iskal oče botra za novorojenca. Tedaj je njegov obup narastel do roba, zato je sklenil, da ne bo več gledal, kako umira njegova družina. Odloči se je, da bo zapustil dom in odšel po svetu ter da se ne bo vrnil nikoli več. Res je odšel in brezglavo taval naokrog, dokler ni zašel v globok, temačen gozd. 'Tukaj me nihče ne more slišati,’ si je mislil in začel glasno tožiti o svojih težavah. Kričal je, vil roke nad glavo, si pulil lase in jokal tako obupano in ganljivo, da bi se ga še kamen usmilil.

Takrat pa je nenadoma stopil predenj močan, širokopleč možakar s skuštrano brado, čez in čez ves pokrit z orožjem. Trdo ga je pogledal in rekel:

“Kdo si, da si drzneš kratiti moj popoldanski počitek! Kar spokori se, kajti odbila je tvoja zadnja ura!”

A ubogi mož se ni nič ne ustrašil teh groznih besed.

“Prav rad bi se že poslovil od tega sveta,” mu je odvrnil, “a dovoli mi vendarle, da ti prej povem, kakšno je bilo in je še vedno moje gorje!”

Neznanec, podoben strašnemu razbojniku - kar je v resnici tudi bil - je prikimal z glavo in tako mu je začel pripovedovati o trumi svojih lačnih otrok, o revščini in pomanjkanju, o mukah in skrbeh, ker ga je zapustil ves svet in nikjer ne more dobiti nikogar, ki bi šel za botra njegovemu novorojencu. Njegova žalostna pripoved je omehčala srce krutemu razbojniku, da so ga oblile solze sočutja. Pade mu je v objem in mu rekel:

“Jaz bom tvojemu zadnjemu otroku za botra. Zdaj pa pojdi z menoj!”

In ga je peljal v neko podzemno jamo, kjer se je vse tako bleščalo od zlata in srebra, da je revež skoraj oslepel. Razbojnik pa mu je velel:

“Na, vzemi si od tega, kolikor hočeš! Kupi zase in za tvoje jedače in pijače ter obleke in čevlje. Tudi za krščenca priskrbi lepa oblačila! Če te kdo vpraša, od kod ti denar, mu reci samo: Boter mi ga je dal! Danes ob enajsti uri bom pri tebi in takrat bo, kot se spodobi in kot je prav, krščen tvoj zadnji otrok.”

Revni mož je nejeverno vzel vrečo, napolnjeno do vrha z zlatom in srebrom, si jo vrgel na hrbet in šel kot v sanjah domov. Še vedno kar ni mogel prav dojeti in verjeti, da je res vse, kar se mu je pripetilo. Ko se je približeval domači hiši, je že od daleč zaslišal srcetrgajoče jadikovanje in jok svojih otrok, ki so kliali očeta in prosili kruha. Hitro je napolnil svojo mošnjo s svetlimi denarci, težko vrečo pa skril pod kup slame. Nato je hitel v vas, kjer nakupil kruha, mesa in vina.

Čez uro se je težko otovorjen vrnil nazaj in našel vse svoje otroke zbrane okoli postelje, na kateri je vsa shirana in zaradi moževega odhoda smrtno obupana ležala njihova mati. Ko so ga ugledali, so zakričali malčki kot iz enih samih ust:

“Oča, oča, ne hodite več stran, ne puščajte nas več samih! Saj ne bomo nikoli več prosili za kruh!”

Oče jim je odgovoril:

“Otroci moji, vsaka nesreča enkrat mine in tudi naša je pri kraju. Našel sem bogatega, radodarnega botra, ki bo poskrbel za nas vse! Glejte samo, koliko jedi sem vam prinesel!”

Na te besede se je otročad usula za mizo. Kmalu so si opomogli in oče je spet odšel v vas, kjer je kupil lepih oblačil ter opravo za krščenca. Ko je položil pest srebrnikov na mizo, so se vaščani zelo čudili. Vsak je silil vanj in vsak bi rad vedel, od kod mu nenadoma denar. On pa je vsem enako in kratko odgovarjal:

“Boter mi ga je dal!”

Tisto noč ob enajsti uri je res nekdo potrkal na okno njihove hiše. Zunaj je stal boter, ki je nosil s seboj spet novo vrečo denarja.

“Pohiti!” je naročal kmetu. “Pojdi k župniku in mu povej, da mora biti otrok še danes krščen, ker jaz ne morem izgubljati časa! Če te vpraša, kdo je ta boter, mu reci, da si ga našel na cesti!”

Kljub pozni in malo primerni uri ješel mož ubogljivo k župniku in povedal svojo željo. Ko je potem ugledal župnik lepo oblečenega botra, se je zelo začudil in skušal nekako izvrtati, kdo je ta neznani bogataš. Toda z odgovori, ki jih je dobil, si ni mogel kaj prida pomagati.

Po opravljenem krstu je padel ubogi oče na kolena pred svojim dobrotnikom in zahvalil Boga, ki mu ga je poslal na pomoč v uri, ki bi bila drugače verjetno njegova zadnja. Boter pa ni hotel poslušati njegovih zahval in mu je rekel pred odhodom samo:

“Od zdaj ne boš več trpel revščine. Sezidaj si novo hišo, tako lepo, kot je ni daleč naokrog. Če ti pri tem zmanjka denarja, pridi na isto mesto, kjer sva se prvič srečala v gozdu. Od mojega zaklada boš deležen toliko, kot boš potreboval.”

In res, prostorna in lepa hiša je bila kmalu izgotovljena, saj je imel mož denarja kot kdo drugi sena. Tako je zaživela številna družina srečno in v izobilju. Vsi so jim bili zelo nevoščljivi za takšno bogastvo, še posebej, ker nihče ni vedel, od kod se je vzelo.

A po šestih mesecih je nepričakovano umrl najmlajši otrok. Njegova dušica je priletela pred nebeška vrata in Peter jo je prijazno nagovoril: “Pridi noter, dragi otrok, in uživaj z nami nebeško veselje!”

A otrokova duša se je obotavljala in ni hotela vstopiti, ker ni bilo z njo njenega botra. Peter jo je začudeno gledal in poklical Jezusa. Ta je prišel in spregovoril:

“Moj ljubi, nedolžni angel, pridi no že noter!”

Vendar tudi sedaj otrokova duša ni hotela vstopiti v nebeško kraljestvo brez svojega botra. Tedaj je pristopila Marija in rekla:

“Na, dragi otrok, vzemi to škatlico in se vrni k svojemu botru! Ko jo bo napolnil s svojimi solzami, potem mu bo vse odpuščeno in lahko skupaj prideta nazaj.”

Otrokova dušica je splavala nazaj na zemljo, v tisti temni gozd, kjer sta se srečala njen oče in boter, strašni razbojnik, ki je tam uganjal svoja hudodelstva in razbojništva. Razbojnik je bil najprej prepričan, da ga preganjajo prividi, ko je ugledal otroka pred seboj. Ko ga je otrok prosil in prepričeval, da brez njega ne more v nebesa, je še vedno ves začuden in otrpel stal tam. Takrat mu je rekel otrok:

“Kaj me ne poznaš? Ti si me nesel h krstu, ti si mene in moje brate ter sestre rešil smrti od lakote. Pojdi zdaj z menoj, kajti brez tebe mi je nebeško kraljestvo brez vrednosti.”

Takrat je okoreli razbojnik padel na kolena in grenko je jokal in klical zraven:

“O Gospod, sin Davida, usmili se me !”

Otrok je pristopil in mu pridržal čašo pred oči, iz katerih so tako škropile solze, da je bila kmalu do roba polna. Razbojnik je planil pokonci, si strgal orožje s sebe in ga zalučal proč. Strašna žalost in kesanje sta mu napolnila dušo, obljubil je, da bo začel novo življenje in opravljal samo dobra dela. A se je mrtev zvrnil na tla.

Čez hip sta dve duši kot dve snežno beli golobici zleteli proti nebeškim vratom, kjer sta bili radostno in slovesno sprejeti.


Jezus in kmet

Jezus in Peter sta nekoč prenočevala pri nekem kmetu, katerega vest ni bila najbolj čista. Zvečer po večerji je Peter štel, koliko denarja mu je ostalo v mošnji, in prekladal novce sem in tja, da se je razlegalo po izbi vabljivo cingljanje. Ko je kmet to slišal, si je zapičil v glavo, da si mora ta denar - na kakršenkoli način že - prilastiti.

Ko sta oba gosta zjutraj zapuščala hišo, se je kmet natanko pozanimal, kam ju vodi njuna nadaljna pot. Potem je odhitel naprej in se skril v grmovju ob poti, koder bi morala popotnika priti. In res, kmalu ju je zagledal, kako zlagoma prihajata bliže. Takrat je skočil prednju z ogromno gorjačo v rokah in preteče zaklical:

“Denar ali življenje!”

Peter se je ustrašil in že hotel kmetu izročiti denar, ko je stopil Jezus odločno do nasilneža, mu položil roko na ramo in rekel:

“Ti si popoln osel in boš osel tudi ostal!”

Komaj je to izrekel, že se je kmet v resnici spremeni v dolgouhca. Jezus mu je privezal vrv za vrat ter ga vodil s seboj, dokler ni naletel na mlin ob poti, kjer ga je prodal.

Kmetu, spremenjenemu v osla, pa se pri mlinarju ni dobro godilo. Prenašati je moral težke tovore in prenašati trde ter pekoče udarce. Čez leto dni se je Jezus vrnil. Osla je spet odkupil ter mu, ko so se povrnili do njegove hiše, spet povrnil prejšnji izgled.

Oba, kmet in njegova žena sta se hitela Gospodu zahvaljevati in se mu klanjati do tal. Poduk, ki ga je kmet dobil od njega, je zalegel za celo življenje. Nikdar več si ni niti v sanjah poželel tuje lastnine in premoženja.


Revna vdova


Jezus in Peter sta se na svojih potikanjih po svetu nekoč ustavila pri neki revni ženski in jo prosila za hrano in pijačo. Gospodinja jima je pripravila preprost in reven obed - kislo mleko in trd, ovsen kruh. To pa je bilo tudi vse, s čimer jima je lahko postregla. Ko sta popotnika pojedla in šla naprej, je rekel Peter Jezusu:

“Gospod in Mojster, ta ženička je bila dobrega srca. Tako malo je imela, pa še to je nama dala. Lahko bi jo kako nagradila.”

“Peter, ti imaš prav,” mu je odvrnil njegov učitelj. “A pomni, da vsem ljudem ne moreva prinesti blagostanja in sreče. Ženska je rojena pod nesrečno zvezdo in bo še danes doživela nekaj hudega. Usojeno ji je, da ji bodo edino kravo na paši raztrgali volkovi. Ko ji bodo prišli pastirji to javit, bo tekla, padla in si pri padcu zlomila še roko.”

Te besede so šle Petru tako do srca, da si je celo upal ugovarjati:

“Gospod in Mojster, to vendar ni prav! Nikar ne naredi tega!”

Jezus pa mu je kratko in hladno odvrnil:

“Ne morem delati razlike med dobrimi in zlemi ljudmi.”



Jezus in revna vdova

Jezus in Sv. Peter sta se nekoč ustavila v revni bajtici, v kateri je živela revna vdova s sedmimi otroki. Ko sta jo prosila za prenočišče, jima je ugodila, vendar ju je žalostna opozorila:

“Prenočim vaju lahko, za jesti pa vama nimam kaj ponuditi.”

A Jezus ji je rekel nato:

“Ne skrbi! Kar pojdi v svojo klet in nama prinesi požirek vina in košček kruha!”

Ker je spregovoril te besede s tako odločnostjo in gotovostjo, je šla ženska res v klet, čeprav se ni nadejala, da bo tam kaj našla. A čudo, v kleti je res našla vina in kruha obilo. Tako je lahko takoj in dobro postregla oba gosta, ki sta kmalu nato legla spat.

Zjutraj se je vdova zbudila in rekla:

“No, prespali smo noč, kaj pa nam bo zdaj poslal ljubi Bog, to pa ne vem!”

Takrat je Jezus vstal, stopil do žive meje in izrezal iz nje dve palici. Eno je dal v roke Sv. Petru, z drugo pa udaril po njej. V tistem trenutku je že skočila skozi vrzel v živi meja debela koza.

Ženska je bila vesela koze, vendar si je mislila, da bi bilo še bolje, če bi jih imela več. Pa je šla in udarila s palico ob palico tako, kot je videla Jezusa. A komaj je to napravila, že je hušknil skozi vrzel v živi meji velik volk ter raztrgal in požrl kozo, ki jo je ustvaril Jezus.


Jezus in skopa kmetica


Sv. Jožef je delal nekoč v hiši neke kmetice, njegov pastorek Jezus pa mu je pridno pomagal. To se je kmetici seveda zelo dopadlo. Ko je neki dan ravno pekla v krušni peči kruh, je obljubila malemu fantu pogačico. V ta namen je položila košček testa v ponev in jo vtaknila v peč. Čez čas je pogledala v peč, da bi videla, kako se kruh peče, in zelo presenečena ugotovila, kako je pogača medtem visoko vzhajala. Zdela se ji odločno prevelika za takega fantiča, zato je hitro dala v peč v malo ponev še manjši košček testa. A glej, ta drugi hlebček je bil kmalu še večji od prvega. Ker ji je bilo spet žal za tako velikim hlebcem, je hotela še v tretje speči zares majhen hlebček, zato je odrezala od testa le za oreh velik košček testa. A celo zdaj je radovedno pogledovala, če ne bo tudi ta hlebček tako narastel.

Tedaj je stopi k njej v kuhinjo mali Jezus in ji, razočaran, ker ne bo dobil svoje pogače, rekel:

“Daj Bog, da bi postala kukavica in bi večno kukala o svoji skoposti!”

V tistem hipu se je ženska res spremenila v kukavico.


Jezus in hudič

Nekoč si je hotel tudi hudič ustvariti paradiž, ki naj bi bil še lepši kot tisti od nebeškega očeta. Takoj je začel z delom in si je pričaral vola. Bil je res krasen, debel vol, žal pa ni imel nobenega življenja v sebi. Zastonj se je hudič trudi, da bi mu ga vdihnil. Dvigal ga je, potiskal sem, potiskal tja, stiskal, raztegoval, vendar ga ni mogel spraviti na noge.

Slučajno pa je prišel prav tedaj mimo Jezus, ki je bil takoj voljan pomagati. Hudič je prijel vola za rogove, Jezus pa za rep. Toda hudič je potegnil premočno, tako da je volu izpulil rogove. Kljub temu pa vol še vedno ni hotel stopiti noge. Takrat mu je Jezus s svojo popotno palico nekajkrat potrkal med nogami in žival je takoj oživela in se vzdignila na noge. Le da v tistem hipu ni bil več vol, ampak konj.

Užaljen se je odplazil hudič v svojo votlino, da bi tam čisto sam in v miru ustvaril živo bitje. Sedaj naj bi nastala nekoliko manjša žival, vendar je bil rezultat enak kot poprej. Žival se ni premaknila, pa naj je hudič počel, kar je hotel. A spet je prišel Jezus in želel pomagati.

“Prav,” je rekel hudič, “toda zdaj bom jaz vlekel za rep!”

Jezusu je bilo tudi tako prav in takoj sta začela z oživljanjem. Hudič je imel spet smolo in ker je vlekel premočno, je odtrgal živali - tokrat je bila to koza - skoraj cel rep. Tako ima koza še danes čisto kratek rep.

Hudič pa, ko je uvidel svojo nemoč, je za vedno opustil misel, da bi ustvaril svoj paradiž.


Peter in čebela


Nek večer si je Peter vroče zaželel malo medu. Splazil se je do čebelnjaka, si naložil najtežji panj in šel s sladkim bremenom domov. Ker pa je s svojim početjem zmotil čebelicam nočni počitek, je poletela ena iz panja, da bi videla, kdo jim krati njihov mir. Peter je imel preveč opraviti s svojim tovorom in se ni oziral na to, kaj mu šviga mimo lica. Ko pa mu je zapičila čebelica svoje ostro želo globoko v vrat, je zakričal od bolečine. Vsa sladkosnednost ga je v trenutku minila in nejevoljno zabrisal panj daleč na sredo pšeničnega polja.

Nekoč kasneje je šel Peter z Jezusom mimo te iste njive, kjer je toča pravkar hudo stolkla ves pridelek.

“Gospod in Mojster, zakaj si napravil, da se dogajajo take reči?” je spraševal Peter.

“Zato, ker sem hotel kaznovati hudobne in grešne!” je rekel Jezus.

Nato Peter:

“Zakaj pa švigaš s svojim bičem kar povprek, čez dobro in zlo?”

Tedaj se je Jezus obrnil do Petra in mu odgovoril s vprašanjem:

“Peter, zakaj si pa ti zavrgel cel panj, ko pa te je pičila le ena majhna čebelica?”

Peter je na te besede lahko le globoko vzdihnil in obmolknil.

Od takrat je med ljudmi navada, da nimajo čebel pri hiši, v kateri je komu ime Peter.



Jezus in Peter

Nekoč sta prišla Jezus in Peter v neko vas, ko se je bližal poldan. Ker je bil ravno čas kosila, je poslal Jezus Petra, naj jima priskrbi kruha. Peter je šel v bližnjo hišo in res dobil od darežljive gospodinje, ki je ravno jemala kruh iz peči, kar dva hleba. Hitro je stekel k svojemu mojstru in mu izročil en hleb. Za drugega pa ni nič povedal, ker ga je že prej skril pod pazduho. Nato sta oba sedla ob poti in začela jesti. Nedolgo zatem je zazvonila dvanajsta ura opoldne, zato sta sklenila roke k molitvi in začela moliti. Ker pa je imel Peter hlebec pod pazduho, ni mogel držati rok tako, kot je pri molitvi edino prav. Jezus, Božji zveličar, ga je opominjal, naj vendar drži roki spodobno in kot je treba. Peter je dolgo okleval, nazadnje pa le ubogal ukaz svojega Gospoda in pravilno sklenil roki. Takrat mu izpod pazduhe padel drugi hlebec kruha in se zakotalil po tleh. Osramočen je povešal Peter oči, medtem ko mu je božji mojster govoril:

“Si res mislil, da me boš lahko prinesel okrog? Predno si ti ta dva hleba držal v rokah, sem že vedel, da me boš skušal ogoljufati!”



Od kod je prišla hrenova korenina

Jezus in Peter sta potovala nekega poletnega dne po deželi, ki je vsa kar valovala v poletni vročini. Daleč naokoli ni bilo nobenega drevesa, nobenega grma, nobene hiše, nobene koče, kjer bi se lahko ustavila, si poiskala zaščito pred vročimi sončnimi žarki in se ohladila v prijetni senci. Končno sta vsa prepotena le dosegla neko vas. Na začetku vasi je stala v nekem vrtu mogočna jablana, ki je metala na tla veliko senco in vabila utrujena popotnika, naj se ohladita pod njo. Veselo sta slekla jopiča in se ulegla v travo.

Lastnica tega vrta, ki je bila daleč naokoli poznana kot jezikava skopulja, ju je opazovala skozi okno. Kmalu je stala pred njima. Roke si je oprla ob boke, zajela sapo in ju obsula s pravo poplavo zmerljivk.

“Vidva ničeta, vagabunda, lopova, od kod sta se vzela! Vi stradeži, tatovi in berači, kako si upate stopiti v moj vrt in mi mečkati mojo lepo travo!”

Jezus in Peter sta jo nekaj časa potrpežljivo poslušala. Ker pa je ženska še kar kričala nanju in ju zmerjala s še hujšimi, za ženska usta kaj malo primernimi besedami, je rekel Peter Jezusu:

“Gospod, ali ji lahko iztrgam jezik?”

Jezus mu je ukazal: “Peter, stori tako!”

Peter se je dvignil, povlekel žensko za jezik in ji ga odtrgal. Ker ni mogla več jezikati, je ženska zdaj le topotala z nogami in žugala s stisnjenimi pestmi. Končno se je le naveličala in izginila nazaj v svojo hišo.

Medtem pa je Peter stal tam zbegan in gledal zdaj svojo roko, v kateri je držal kos jezika, zdaj svojega Gospoda. Takrat se je oglasil Jezus:

“Peter, zakoplji jezik pod to jablano! Po letu dni, ko se vrneva nazaj, bova videla, kaj bo nastalo iz njega.”

Peter je naredil, kot mu je bilo naročeno, nato pa sta odkorakala skupaj dalje.

Čez leto dni in dan sta zopet prišla v isto vas in Peter je moral pogledati, kaj se je zgodilo z zakopanim jezikom. In glej! Namesto jezika je izvlekel iz zemlje korenino hrena. Jezik se je spremenil v hren! Zato pa je hren tako pekoč, saj izvira iz zlobnega ženskega jezika.


Jezus in gladujoči otroci

Jezus in Peter sta šla nekoč skozi neko vas in videla, kako vaški otročaji žalostno stojijo ob poti. Vsi so bili suhi, pretegnjeni in podhranjeni, oblečeni pa skrajno revno in pomankljivo.

Otroci so se Jezusu zasmilili pa je rekel Petru:

“Daj, Peter, sezuj si čevlje in vrži svoje nogavice čez ramo!”

Peter je ubogljivo napravil, kar mu je Gospod naročil. Sezul je čevlje in vrgel nogavice čez ramo. Hip nato so se nogavice spremenile v volkove. Volcje so se razkropili in poklali ter požrli ovce, ki so se brez pastirjev pasle povsod okoli. Zdaj so morali premožni kmetje vzeti ubožne otroke v službo za pastirje, jih hraniti in dostojno oblačiti.

Če pa se na paši prikaže volk, imajo pastirci še danes navado, da takoj na ves glas zakričijo:

“Ojoj, ojoj, Sv. Petra nogavice!”

In volk baje takoj pokaže pete in jo pobriše.


Izvor kukanja

Revni možakar je pri neki hiši prosil kruha. Gospodinja, ki se je ravno pripravljala k peki kruha, mu je obljubila en hlebec. Ko pa je končala z opravilom, se je jela izmikati: “Uu, uu, hlebci so preveliki, ne morem ti dati nobenega.” Revež se je ponovno oglasil ob drugi priložnosti, a so se gospodinji zopet zdeli vsi hlebci preveliki in je samo vzdihovala uu, uu. Enako je bilo pri tretjem obisku - gospodinja se ni mogla odločiti. Pa se je revež razjezil: “Da bi bile tvoje edine besede samo še uu, uu!” In resnično je skopa gospodinja postala kukavica, kajti berač je bil sam Bog Oče.


Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal


Jezus in Peter sta nekega vročega poletnega dne hodila po samotni podeželski poti in naenkrat zaslišala, kako malce naprej na poti neki ljudje zmerjajo in se žalostno pridušajo. Ko sta prišla bližje, sta videla, kako se pridne roke kmetov trudijo, da bi dvignile in postavile pokonci voz sena, ki se je prevrnil na vegastem kolovozu. Peter je bil nejevoljen in močno jezen zaradi grdih besed in preklinjanja teh ljudi, zato se je odločil, da bo šel brez besed mimo. Jezus, ki je videl njegovo namero, pa ga opomnil:

“Peter, pridi, bova pomagala tem ljudem, ki brez najine pomoči voza ne bodo mogli več postaviti na kolesa!”

Nato sta si zavihala rokave in horuk! - voz je spet stal pravilno.

Potem sta popotnika odšla naprej. Nemalo presenečena pa sta nedolgo zatem ponovno naletela na podoben prizor. Ob cesti je ležal prevrnjen voz, skupina kmetov - očitno zelo pobožnih - pa je klečala pred njim in glasno molila. Peter jim je hotel radovoljno pomagati, vendar mu je božji zveličar to preprečil, rekoč:

“Ne, dragi moj Peter. Ti ljudje se zanašajo samo na molitev, namesto da bi sami dejavno in marljivo poprijeli. Ne zaslužijo si najine pomoči, zato bova šla mirno mimo!”

In tako se je tudi zgodilo. Popotnika sta odšla naprej, prevrnjeni voz pa je kljub molitvicam ostal prevrnjen sredi ceste.

Jezus in Peter sta nekoč naletela na hlapca, ki je ležal na robu njive. Vprašala sta ga za pot do prve vasi. Prelen, da bi vstal in jima dal odgovor, jima je hlapec nakazal smer poti z nogo, rekoč: “To je tam, kjer smo lani sejali repo.”

Po tem neprimernem navodilu sta šla popotnika dalje in kmalu naletela na dekle, ki je pridno delala na polju. Tudi njo sta vprašala, kje se gre v vas. Dekle je šlo takoj z njima in jima pokazalo pravo pot. Tedaj je rekel Jezus Petru: “To dekle bomo pa oženili z onim hlapcem.”

“Škoda te pridne deklice, da bi jo obljubili oni leni kladi,” mu je odvrnil Peter.

“Saj prav zato! Le kaj bi leni hlapec brez pridne žene. Saj bi od lakote umrl!”


Nekoč sta prenočevala Jezus in Peter pri nekem kmetu, ki jima je dodelil prostor nad mlatilnico. Zgodaj zjutraj naslednjega dne so prišli mlatiči, našli speča dva in ju budili. Ker pa nista hotela takoj vstati, so natepli Petra, ki jim je bil najbližje. Tedaj je rekel Jezus Petru: “Pridi, ulezi se na moje mesto, da ne boš tepen, ko bodo spet prišli!”

Ko pa so se mlatiči čez slabo uro vrnili, so natepli tistega, ki so ga prej pustili. Tako je bil Peter dvakrat tepen.

Jezus in Peter sta v času pomladnih opravil na polju prišla h kmetu, ki je ravno oral. “Se lepo orje? Se kaj lepo orje?” sta vprašala kmeta, ki jima je takoj odgovoril: “Je precej trdo, lahko bi bilo bolje! Pa saj bo kmalu deževalo, žaba že reglja.” Tudi pri drugem kmetu sta dobila podoben odgovor, da bo deževalo, ker je petelin ponoči pel. Jezus je rekel Petru: “Onemu prej žaba, temu bo petelin dal dež.” Spet sta šla dalje in pri tretjem kmetu, ki se trudil na polju, dobila skoraj enak odgovor: “Res je trda zemlja, ali Bog bo kmalu poslal dež.” Tedaj se je Jezus zasmejal in rekel: “Na, temu bomo pa mi dali dež!”


Jezus in Peter sta dala okovati konja. Da bi kovač lažje delal, je Jezus snel konju nogo v kolenu, pustil nanjo pribiti železno podkev, nato pa nogo spet zacelil nazaj. Neki kmet, ki je to videl, je naslednji dan to sam preizkusil. Odbil je konju nogo in jo podkoval. Seveda pa se njemu ni posrečilo, da bi se noga zacelila nazaj.



www.gottschee.de



Kazalo