Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
SMEŠNE POVESTI
Sv. Peter in dimnikar
Nek revni dimnikar je umrl. Obotavljivo in strahoma se je napotil proti nebeškim vratom in potrkal nanje. Sv. Peter je kot navadno malo priprl vrata in pogledal, kdo je zunaj. Ko je zagledal možakarja, ki je bil bolj črn kot sam peklenšček, mu je zaloputnil vrata pred nosom. Dimnikarju ni ostalo drugega, kot da se spusti dol v pekel. Toda niti hudiči ga niso marali in ga niso spustili v pekel. Le kaj naj bi zdaj napravil? Zopet je šel gor pred nebeška vrata, kajti v drugo bo morda imel več sreče.
Ko je Sv. Peter spet odprl, ga je začel možakar na vse pretege prositi in rotiti, naj mu dovoli malo pokukati noter, da bo tako lahko vsaj videl nebesa, če že noter ne sme. Peter se je nazadnje omehčal in nebeška vrata malo bolj odškrtnil, takrat pa je že vrgel dimnikar svojo črno kapo prav na sredo nebes. Peter se je razjezil in začel moža oštevati, saj umazana, črna kapa nima kaj iskati v belih, čistih nebesih. Ukazal je torej dimnikarju, naj si gre sam poiskat gnusno pokrivalo, potem pa naj takoj izgine. Dimnikarček si ni dal dvakrat reči. Z enim skokom je bil pri kapi in naslednji hip je že sedel na njej. Ko so mu nato zapovedali, naj pri priči zapusti nebesa, jim je prebrisano odvrnil, da ga tudi v nebesih ne morejo spoditi, če sedi na svojem.
Niti grožnje, niti prijazne besede niso pomagale, tako da so ga nazadnje pustili v nebesih, kjer si je s svojo zvitostjo kljub umazaniji pridobil prostor.
Dolga zima
Na robu neke vasi je živel v majhni, ampak prijazni in udobni hišici srečen zakonski par. Par njivic, nekaj travnikov pa še par tolstih kravic v hlevu jima je nudilo dovolj za preživljanje. Tudi kopica vesele otročadi ju je osrečevala, tako da sta bila zadovoljstvo in sloga pri njih vedno v gosteh.
V tistih starih časih je še zelo cvetelo krošnjarstvo. Tudi gospodar v tej hišici se je pogosto podajal na pot po deželi ter tako zaslužil pozimi marsikateri kupček denarja, od katerega je vedno shranil tudi del za slabe čase. “Ja, moramo varčevati!” je imel navado reči. “Nikoli ne vemo, kdaj lahko pride dolga zima. Ta nam naenkrat pobere ves denar!”
Možakar je imel prav, saj je zima za kmeta res hudi čas, posebno če je dolga. Tedaj mora vedno načeti svoje zaloge, ki dostikrat ne zadostujejo za mnoga lačna usta, posebno, če je zemlja skopo obrodila in dala premalo pridelka.
Tako je minevalo leto za letom in vsako leto sta dočakala zakonca enako srečna in za pest goldinarjev bogatejša. Pod hišnim pragom se je za ’dolgo zimo’ skrivalo že več kot sedemsto goldinarjev, mož pa je še vedno hodil pozimi v tujino za zaslužkom. Tako je šlo vse svojim potom, dokler ni nekoč v deželo res prišla ostra zima s svojim veseljem in žalostjo. Ledeno mrzel veter je tulil in bril čez zasnežena, v led uklenjena polja, s čudnimi glasovi žvižgal v dimnikih ter igral skozi vse špranje hiš kakor na orgle. Globoko zasnežene hiše so ždele tihe in zaprte pod strehami, na debelo pokritimi s snežno odejo, kakor orehi pod listjem, na katerega je padla slana. Vse živali so si poiskale dupline, votline in druga skrivališča, še kune in krti so se poskrili pod slamo v skednjih. Ljudje so bili veseli, da so lahko sedeli doma, za toplo pečjo, saj je bilo zunaj tak mraz, da bi človek še psa ne pognal ven.
Naneslo pa je tako, da se je prav v tem neprijaznem času našel star mož, ki se je utrujen in prezebel do mozga v kosteh vlekel od hiše do hiše in prosil za vbogajme. Stokajoč in kašljajoč je vstopil tudi v hišo našega kmeta, se ves zbit usedel na klop ob peči, se grel in počival. Zraven je, da bi vzbudil usmiljenje, ves čas stokal in se pritoževal čez svojo starost, betežnost in stisko. Nazadnje se je hudoval še nad mrzlo zimo. “Ja, strašni časi so napočili. Spet je dolga zima tukaj.”
Ob teh besedah je žena prisluhnila. “Dolga zima?” je ponovila tiho, mrščila čelo in napeto razmišljala. Kmalu nato je vstala in šla pred vrata. Vrnila se je z vrečko in jo ponudila staremu, rekoč: “Če ste vi ’Dolga zima’, potem vam moram dati ta denar. Moj mož vedno pravi, da ga hrani za ’Dolgo zimo’.”
Berač sam ni vedel, kako in zakaj se je to zgodilo. Njegove oči so se svetile od veselja, ko je s svojo koščeno roko sprejemal kraljevski milodar. Hitro ga je vtaknil v svojo beraško malho in kmalu nato odšepal skozi vrata, mrmrajoč zahvale...
Kot vselej je za zimo, pa naj je ta še tako ostra in dolga, v deželo prišla pomlad. Narava se je prebudila v življenje, lastovke so se vrnile v svoja gnezda pod napušči streh. Tudi naš krošnjar se je spet zdrav in vesel ter za nekaj goldinarjev težji znašel v svojo stari domovini. Kot navadno je bilo snidenje nadvse veselo. Sto vprašanj je bilo postavljenih in povedati je moral vse, kako se mu je godilo na tujem in kolikokrat se je spomnil svojih. Potem je odpel svojo popotno torbo in razdelil darila. Na nikogar ni pozabil in vsi obrazi so sijali od sreče. Nazadnje je vzel in denarnice kupček bankovcev in jih ponosno izročil ženi, češ naj jih prešteje in shrani k ostalemu privarčevanemu denarju. A glej, žena je začela v zadregi nekaj jecljati in se igrati s koncem svoje rute. Končno je le izjecljala vso resnico in priznala, da je bil pri njih ’Dolga zima’ in da mu je dala ves denar, ki ga je on hranil zanj.
Mož ni mogel verjeti svojim ušesom. Mislil je, da bo kar znorel. Sadovi večletnega truda, prelitega znoja in težkega dela, naenkrat je bilo vse izgubljeno, vse je, zaradi naivnosti in neumnosti njegove žene, izpuhtelo v dim. Spet je bil samo reven mož, ki bo moral vse začeti znova. Bil je tako ves iz sebe, da se niti pošteno razjeziti ni mogel. Samo popotno palico in klobuk, ki ju je komaj dobro odložil, je vzel v roke in odšel skozi vas. Čutil je samo, da mora stran, in čisto vseeno mu je bilo kam.
Tako je hodil in taval brez cilja, dokler ga ni iz obupanih misli predramilo oddaljeno grmenje. Ovedel se je in spoznal, da stoji sredi bližnjega mesta pod mračnim nebom, po katerem se podijo nevihtni oblaki. Ni mu bilo čisto jasno, kako se je znašel tam, in tako je še vedno pogledoval proti oblakom, od koder se je prihajalo grmenje, zdaj glasneje pa spet tiše.
Tavajočo postavo čudnega tujca je z bližnjega okna opazovala neka vdova. Radovednost ji ni dala miru, zato se je nagnila ven in ga vprašala, kaj neki počne tam in zakaj se ves čas ozira v nebo.
“Veste”, ji je odgovoril, “ravnokar sem padel iz nebes in moram paziti, da ne bom spregledal odprtine, iz katere sem prišel na Zemljo.”
Ženska pa kot da ni opazila njegovega norčevanja.
“O, a res?” je zavpila in začudeno plosknila z dlanmi. “Mogoče ste pa potem videli mojega moža, ki je, ubožec, ravno pred kratkim umrl?”
“Seveda,” ji je odvrnil. “Ravnokar sedi pri Bogu očetu in igra karte z njim.”
“O, torej karte da igra z nebeškim očetom. Toda saj nima prebitega krajcarja v žepu in samo eno obleko, pa še to ne najboljšo.”
Ženska je za kratko pomislila, nato pa ga je prosila: “Dragi prijatelj, bi bili tako dobri in odnesli mojemu dobremu možu nekaj malega, da ne bo tak revež gori v nebesih!”
“Ja, če imate kaj pripravljenega, zakaj pa ne,” odgovori mož brezskrbno. “Toda ne smem se predolgo zamujati, saj nimam dolgega dopusta.”
In glej, ženska je res šla hitro noter v sobe, pretaknila in preiskala vse omare in skrinje ter se kmalu vrnila k oknu.
“Nate!” je zaklicala veselo, ko mu je z okna izročala kar zajeten zavitek. “Tukaj v hitrici pošiljam svojemu možu dve novi obleki in tisoč goldinarjev, pa še prisrčno ga pustim pozdraviti po vas in naj nikar ne pozabi name!”
Če se ne bi novopečeni nebeški kurir tako hitro odpravil na pot, bi verjetno slišal še marsikatero sladko besedo, ki jo je dobra, ljubeča vdova hotela poslati svojemu možu v nebesa.
Še istega večera se je kmet spet vrnil nazaj pred domačo hišo, ki jo je zjutraj zapustil v taki žalosti in obupu. S solzami v očeh je objemal svojo ’zlato’ ženičko in se zahvaljeval Bogu, da je naletel na eno, ki je bila še bolj neumna od nje...
In v hiši sta zopet zavladala sreča in mir.
Narobe razumljena pridiga
Nekoč sto vstopili trije kočevarski krošnjarji, ki so po običaju nosili bele jopiče, na tujem v neko cerkev. Bilo je pa ravno za praznik treh kraljev. Župnik je stopil gor na kor in držal pridigo. Po evangeliju je vprašal: “Od kod so k nam prišli trije modreci?” tedaj se oglasi eden od Kočevarjev: “Iz Kočevja!” In župnik spet vpraša: “In kaj so vam prinesli?” In spet ustreli Kočevar kot iz topa: “Bruse in robčke!”
VESELE ZGODBE IZ ROGATEGA HRIBA
Tudi na tako majhnem jezikovnem otoku, kakor je bil Kočevski, je povsod strašil (in še straši) hudičev nagajivež in komaj kakšnemu zaselku ali kraju je bilo prihranjeno, da ne bi sosed na vse mogoče načine dražil soseda. Drug drugemu so očitali in podtikali malomeščanstvo, iznašli ogromno sramotilnih vzdevkov ter sestavili številne porogljive verze. Kadar so si ljudska usta izmislila kaj posebno duhovitega in dobrega, je to šlo od ust do ust, iz kraja v kraj in ob vsaki primerni ali pa tudi manj primerni priložnosti se je ta zadeva prebivalcem prizadetega kraja porinila pod nos.
Že otroci iz različnih vasi so se na poti do šole obmetavali z zbadljivkami, si dajali razna imena in se špikali med sabo. Še pogosteje so se z norčavimi domislicami obdelovali gostje v gostilnah, ki so po preveč popotih kozarčkih postale povod za hud besedni spopad. Zelo pogosto so se ti v začetku nedolžni prepiri razvili v pravi pravcati pretep, ko so pesti neusmiljeno treskale po razgretih glavah.
Posebno občutljivi so bili vaščani Rogatega hriba, to pa zato, ker so jih imeli okolišani najbolj na piki. Če pa si naletel takega krajana, ko je bil posebno dobre volje, si se lahko naposlušal najboljših šal, kar jih pozna naše ljudstvo. Ob takih burkah in norčijah se zabava še danes mlado in staro. Četudi so stokrat povedane, so še vedno sveže in iskrive in se jim lahko vedno znova od srca nasmejemo.
Nekoč so hoteli vaščani Rogatega hriba zgraditi mlin. ker pa daleč naokoli ni šumela nobena primerna voda, se nikakor niso mogli odločiti za pravi prostor, kjer bi postavili mlin.
“Ah, kaj,” so govorili, “mlinski kamen bomo spustili z vrha hriba v dolino. Kjer bo obstal, tam bo stal naš mlin.”
Z velikim trudom so zvlekli težak mlinski kamen po hribu navzgor.
“Toda, saj ne bomo vedeli, kje je kamen obstal,” se domisli eden od njih.
“Potem mora nekdo z njim!” doda drugi.
Vsi so pritrdili v en glas in rekli, da je zadel žebelj na glavo. Najbolj pameten med njimi je moral nato vtakniti svojo glavo v luknjo v kamnu in kmalu nato je oddrvel kamen z vso hitrostjo navzdol proti dolini. Množica vaščanov mu je kriče in vriskajoč sledila. V dolini so nato več ur iskali, klicali in vpili, toda zaman. Nikoli več ni nihče videl ne kamna, ne moža.
Od tu izvira rek, da cel Rogati hrib zaman išče svoj mlin.
Neko poletje je bila huda suša, ki je vaščanom Rogatega hriba grozila uničiti ves pridelek. Pa je dozorel v glavah vaščanov zvit načrt. Sklenili so, da bodo sonce zaprli v zaboj, tako da bo konec skrbi in nesreče. Zaboj je bil kmalu na mestu in pripravili so se, da zaprejo noter sonce, ki je ravno močno sijalo na polja Rogatega hriba. Po naključju se je zgodilo tako, da se je sonce ravno tedaj, ko so zapirali pokrov zaboja, skrilo za oblake in se ni več prikazalo.
Možje Rogatega hriba so bili prepričani, da je sonce ujeto v zaboju in so pod smrtno kaznijo prepovedali, da ga kdo odpre. Drugi dan pa se je nekemu modrijanu sonce zasmililo. Vzdignil je pokrov in vrgel noter skledo ovsenega močnika, da bi imelo sonce kaj za jesti in ne bi umrlo od lakote.
Tri cele dni se sonce ni prikazalo in vaščani so sanjali srečne sanje. Ko pa je četri dan zopet zasijalo v vsem svojem sijaju, si tega niso mogli drugače razlagati, kot da je nekdo pač odprl zaboj. Dolgo so poizvedovali za storilcem, dokler ga končno niso odkrili. V svoji pravični jezi se niso dolgo obirali in so nesrečneža pretepli do smrti.
Neka poročna povorka iz Rogatega hriba je nekoč zašla s poti in zabredla na širok travnik, s katerega ni več našla prave poti. Na tem travniku je rastlo nepregledno število modrih rož, pa so svatje mislili, da plavajo po modrem morju in da so za vedno izgubljeni. Tožili so, vreščali od strahu, klicali in preklinjali svojo nesrečo. Ko so pomendrali že skoraj ves travnik, ne da bi našli izhod, so končno zaslišali v neposredni bližini glasno lajanje psa. Vsi veseli so se napotili tja in res kmalu zagledali pred seboj svoj ljubljeni Rogati hrib.
Psa, ki jih je rešil iz ’modrega morja’ so potem obsipavali s prijaznostjo. Vzeli so ga s seboj na gostijo in ga tam posadili na častno mesto. Cel večer so ga slavili in častili kot svojega rešitelja.
Tudi v Rogati hrib je prišlo naznanilo, da kopanje dobro in zdravo sredstvo za ohladitev v pasjih poletnih dneh. Nekega vročega poletnega dne so vaščani enoglasno sklenili, da se bodo družno kopali. Mladi in stari, bogati in revni, so se odpravili iz vasi k veliki njivi krompirja, ki naj bi jim ob velikem pomanjkanju vode služila za kopališče.
In tam se je začelo nevsakdanje in noroglavo dogajanje. Skakali so in se valjali po njivi, se prekopicevali in se prepletali med sabo tako dolgo, da niso več prepoznali svojih udov. Neki berač, ki je prišel po poti, je zaslišal klice na pomoč. S svojo popotno palico je začel vneto mlatiti po njihovih nogah. Oglasili so se kriki bolečine in kmalu je vsakdo točno prepoznal svoje, z modricami ter podpludbami prekrite noge. Od tistega časa se niso vaščani nikoli več skupaj kopali.
Nekega dne so v Rogatem hribu odgnali živino na pašo. Toda v hlevu so pozabili enega vola. Da jim ga ne bi bilo treba posebej gnati za drugimi, so mu ročno privezali vrv okoli vratu in ga potegnili na vrh cerkvenega zvonika, da bi mu tako pokazali travnik, kjer se pase ostala živina. Tako bi lahko vol nato sam našel pot do tja. Seveda ni bilo nič iz tega. Ko so spustili vola nazaj na tla, so začudeni ugotovili neprijetno in nepreklicno dejstvo, da se je vol zadušil.
Pozno ponoči se je ob soju svetlih luninih žarkov vračalo več fantov iz Rogatega hriba domov. Ko so šli mimo cerkve, so zagledali čisto blizu nje nekaj črnega, kar so imeli za potoček. V resnici pa je bila to le senca cerkvenega stolpa.
“Je, od kdaj pa tukaj teče potok?” se je čudil eden od veseljakov. In potem so drug za drugim skakali čez ’potoček’, pri čemer je enemu padel klobuk z glave in obležal v senci. Fantje so ostali dosledni - poiskali so dovolj dolgo palico in klobuk potegnili iz ’potočka’.
V Rogatem hribu se je raznesla novica, da se v bližini potika velik medved. Takoj so se zbrali vsi vaški junaki, da bi mojstru kosmatincu pošteno pomerili kožuh. Preiskali so vso okolico, vendar medveda niso srečali. Ob tej priložnosti pa se je zgodilo nekaj smešnega. Eden od vaščanov je lezel čez polje, pa mu je padlo strašilo na rame in ga prevrnilo na tla. Grozno se je prestrašil, prepričan, da je padel po njem sam medved. Bled od smrtnega strahu je kazal na strašilo in tresoč se tulil: “Možje, medved, medved, streljajte... Streljajte že!”
Neki kmet iz Rogatega hriba je nekoč nesel vrečo prosa na njivo, da ga poseje. Ko je tako korakal čez polje, je splašil jato živobarvnih ptic, ki so vzletele glasno čivkajoč: “Matija, bo proso, bo proso?”
Začuden je obstal kmet in postavil vrečo na tla.
“Kdo vam je pa povedal, da mi je ime Matija in da nosim proso?” je spregovoril bolj sam pri sebi. Še je poslušal čivkanje in premišljeval, ko pa ptičjemu vreščanju ni bilo konca, se je jezen obrnil in rekel:
“Le čakajte, vi hudičevi požeruhi, ne boste mojega prosa žrli!”
Vzel je vrečo, si jo naložil na hrbet in jo nesel spet domov. Pri tem je zadovoljno godrnjal:
“Vi tatovi, vi pernati lopovi, letos ob žetvi ne boste peli: ’Prosa je dosti, prosa je dosti!’ ”
Neki vaščan iz Rogatega hriba se je neko noč prebudil, ker so njegove ovce glasno blejale. Skočil je iz postelje in se hitro oblekel. V temi pa je namesto svoje zagrabil ženino obleko in jo navlekel nase. Tako je hitel v dolgi, do gležnjev segajoči srajci v hlev. Ko je odprl hlevska vrata, se mu je zapodil pod noge volk, ki se je splazil v hlev in ki jo je skušal zdaj popihati. Zaradi dolge srajce je kmet obsedel na volku in tako je oddrvel z njim na hrbtu na plano, pa čez kamenje in grmovje kakor divja jaga sredi noči. Kmet je v grozi pomislil, da ga je prišel iskat sam hudič, ki ga nosi zdaj naravnost v pekel. Prestrašen na smrt je začel glasno kričati:
“Bog vas obvaruj, sosedje moji, sam hudič je prišel pome!”
Potem pa je volk skočil čez neko ograjo in vaščan - bil je nihče drug kot častivredni župan vasi, ki je doživel to nevarno jahanje - je le nekoliko potolčen obvisel na ograji.
V Rogatem hribu je nekoč nastopil svoj posel čuvaj njiv. Bistrumni vaščani so ga, da ne bi napravil škode pri svojih obhodih, nosili preko njiv, travnikov in pašnikov na kamniti lestvi. Je bilo tako škode kaj manj?
V Rogatem hribu dolgo niso poznali umetnosti kuhanja prave kave. Nekoč je vprašal nek kmet svojo ženo:
“Ali si kavo dobro prestrašila?” ( op.p. - den Kaffe abschrecken= dobesedni prevod kavo prestrašilti, t.j. obliti kotlič z mrzlo vodo).
To besedo je pobral kmet nekje na tujem in ker žena te besede ni razumela, se je naredila, kot da ni dobro slišala in je šla ven.
Drugi dan zjutraj je žena vesela opazovala moža pri zajtrku, saj je jedel in použival svoj obrok z velikim tekom. Ker mož ni postavljal odvečnih vprašanj, se ni mogla več zadrževati in je vprašala:
“Je danes kava kaj boljša?”
Mož ji je odgovoril:
“Izvrstna je ! Si jo danes dobro ’prestrašila’?”
Žena pa mu je, ponosna na svojo kuharsko umetnost priznala:
“Seveda sem jo! Oblekla sem star, narobe obrnjen krznen plašč, trikrat stekla okoli kave in kričala: hu, hu, hu!”
ZGODBE O ’NEUMNEM’ PAVLU
Kmet je imel v literaturi svoje posebno mesto. Še posebno priljubljena osebnost je bil v kratkih smešnih zgodbicah in pripovedkah, kot so te iz petnajstega in šestnajstega stoletja.
Na eni strani je kmet prekanjena oseba, pravi zvitorepec in zviti kljukec, ki pod videzom svete preproščine stresa svojo objestno prešernost na vsakega, še najraje pa na meščana. Glavni zastopnik te smeri je Lažnjivi Kljukec. Po drugi strani pa je to lahko resnično neumni neotesanec, na katerega pripadniki višjega stanu tako radi gledajo z omalovažovanjem in ga, če le morejo, postavijo za glavno osebo v raznih šalah in zbadljivkah. Klasični predstavniki te umetnosti so malomeščani.
Tu zbrane zbadljivke niso rezultat oz. last napisane literature, ampak pripadajo ljudstvu in so šele od njega prodrle v pisano besedo. Med ljudi se bodo zopet vrnile in živele med njimi naprej, ko bo interes za pisano besedo pojenjal. Srečamo jih tako pri vseh ljudstvih in rodovih, neredko z enako ali vsaj podobno vsebino. Najlepše in najboljše med njimi pogosto prestopijo meje enega ljudstva in se razširijo daleč po svetu.
Tudi v Kočevju je bilo kar precej ljudskih zbadljivk. Najbolj poznane so zgodbe o neumnem Pavlu. Pripovedujejo o junaških dejanjih neumnega kmeta, ki vedno napravi tako, kot mu je naročeno ali povedano, pa vedno ob nepravi priložnosti. Od še ohranjenih ljudskih povesti jih nekaj podajamo v naslednjem poglavju.
Pavel je bil tako ubogljiv, kakor je bil neumen, oziroma je bil skoraj tako neumen, kot je bil ubogljiv. Nekoč ga je poslala mati k teti, da bi tam nekaj opravil. V zahvalo za pomoč mu je teta podarila lonec, do roba poln medu. Pa si je lonec, ki je bil kar težak, postavil na glavo in šel počasi proti domu. Pri tem se je polilo precej medu, tako da mu je tekel dol po obleki in kapljal na cesto. Politi med je pritegnil roj čebel in os, ki so ga ves čas zasledovale in se lepile nanj. Skušal se je rešiti z begom in celo z rokama se jih je skuša otresti, vendar brez uspeha. Celo narobe, bolj kot je mahal in otepal okoli sebe, več medu je polil in bolj sitne so bile čebele ter ose. Pred domačo hišo je začel kričati, kot bi ga iz kože dajali. Njegova mati je pritekla, ga porinila v sobo in zaprla vrata za seboj. Tako je bil končno rešen brenčeče nadloge. Ko je videla mati njegovo obleko vso namazano z medom, ga je ozmerjala s trapom, ki ne ve, kako se mora prinesti domov lonec medu. Rekla mu je, da se lonec medu vedno nosi v rokah in če opaziš, da je kanila kapljica na obleko ali na tla, jo lepo z jezikom poližeš. Pavel si je te besede dobro zapomnil.
Ob naslednjem obisku pri teti je dobil Pavel za nagrado kuro. Spomnil se je, kaj mu je naročala mati o prenašanju stvari, pa je kokoš stisnil pod roko in jo trdno držal, da ne bi pobegnila. Ker pa jo je tako hudo stiskal, se je kura večkrat podelala. Ob taki priliki je Pavel pokleknil in kakce vestno polizal. Ko je prišel domov, se je materi pohvalil, kako je napravil natanko tako, kot mu je svetovala. Ona ga je seveda jezno in s studom ozmerjala, češ da je trap, ki še tega ne ve, da moraš kuro privezati za vrvico, jo vleči za sabo in pri tem klicati: ’Pi, pi pi!” Pavel si je ta poduk zapisal za ušesa, da ga bo uporabil pri prvi pravi priložnosti. Ta se mu je ponudila, ko je šel spet enkrat k teti in dobil od nje v dar šivanko. Hitro je privezal šivanko za vrv, jo vlekel za sabo in klical: “Pi, pi!” Doma je hotel ves vesel izročiti šivanko materi, pa je ta brez sledu izginila, se izmuznila iz vrvi in izgubila. Mati ga po stari navadi spet karala in oštevala: “Ti bimbo neumni, vse si napravil narobe! Šivanko moraš vendar vtakniti v suknjič, da ti ne pade ven!”
“Že prav, že prav, zdaj pa vem kako!” si je mislil Pavel. Takoj naslednjega dne je dobil od tete res dragoceno darilo, popotno palico njenega pokojnega moža, s srebrnim ročajem v obliki konjske glave in z železom okovano ostjo na koncu. Nebodilen si je palico zatlačil za jopič, pa skozi srajco in hlače, tako da mu je konica kukala spodaj pri raztrgani hlačnici ven. Tako je šel nato ves košat in napihnjen proti domu. Ko ga je mati ugledala takšnega, ga je pograbila za ušesa in mu jih navila, da je glasno zakričal od bolečine.
“Zapomni si že enkrat, ti bedak!” mu je rekla očitajoče. “Če ti kdo podari tako palico, jo moraš lepo držati v rokah, jo vrteti in mahati z njo kakor fin, uglajen gospod. Ni treba, da vsakdo takoj ve, da si le Neumni Pavel!”
Ko je šla mati neko nedeljo v cerkev k maši, je moral Pavel doma čuvati kokoši. Da bi se zavaroval pred neljubimi presenečenji, je navezal kokoši na vrv. Le to je nato zavezal še okoli drevesnega debla. Zdaj je bil prepričan, da mu nobena od kokoši, ki so mu bile zaupane v varstvo, ne pobegne. Nato se je ulegel pod jablano in trdno zaspal.
Nedolgo zatem je kure opazil jastreb. Švignil je proti tlom kakor puščica in pograbil najbližjo kokoš. Ko pa se je s svojo žrtvijo dvignil, je potegnil za seboj celo jato. Ker je Pavel nespretno privezal vrv k drevesu, se je ta odtrgala in tako je jastreb odnesel vse kure naenkrat. Čez čas, ko se je Pavel zbudil, je našel le košček vrvi na drevesu, kokoši pa so izginile. Takrat se je hudo ustrašil in kar tesno mu je bilo pri srcu ob misli na to, kaj bo rekla in kako huda bo mati. Zato si je hitro izmislil, kako bo škodo popravil. Sam bo izvalil toliko piščančkov, kot je bilo kokoši. Takoj je prinesel veliko košaro, položil vanjo ducat jajc in se usedel na njih. Toda, joj! Vsa jajca je potlačil in zmečkal! Njegove nove hlače so bile čez in čez prepojene ter popackane z beljakom in rumenjakom.
Ves zbegan je stal Pavel tam in tuhtal, kako bi popravil to novo škodo. In si je zopet izmislil briljantno rešitev. Hitro je stekel v klet in potegnil zamašek iz soda, da je začelo teči iz njega vino v debelem curku. Nato je podstavil zadnjo plat pod curek, da bi si izpral zapackane hlače. A že se je medtem nabrala na tleh velika luža od razlitega vina, ki je dala Pavlu zopet misliti. Jej, kaj bo pa mati rekla na to? Da bi mater preslepil in ji prikril svoje zlodelo, je šel in prinesel velik žakelj moke. Vso moko je nato stresel na tla, da bi popila lužo vina. Bog ve, kaj bi še ušpičil neumni Pavel, če se ne bi prav tedaj vrnila domov njegova mati. Ko je videla, kakšno razdejanje je napravil, ga je strašno zmerjala.
“Ti neumni Pavel,” je vpila nanj, “namesto da bi postal pametnejši, si z vsakim dnem bolj butast!”
Pavel je prišel v leta, ko se je treba oženiti. Ampak le kako naj to napravi? Mati mu je svetovala, na 'vrže oko’ na prvo deklico, ki mu bo všeč. Neumni Pavel, ki je vse vzel dobesedno, je šel k mesarju in iztaknil oči iz ovčjih glav. Potem je ob nedeljah metal ta očesa zdaj na eno zdaj na drugo dekle. Končno se je eno od očes zataknilo v raztrgani obleki revne pastirice. “Ta pač mora postati moja žena!” si je mislil Pavel in prijel dekle za roko, da bi jo vzel s seboj. Prestrašena deklica, kateri je govoril nekaj o veliki ljubezni, ga je lepo prosila, naj jo pusti iti svojim potom. Toda trdobučni Pavel se ni dal omehčati in jo je odvlekel s seboj domov. Da mu ne bi ušla, jo je še privezal na krepko in debelo vrv. Ko je zvečer ležala privezana v postelji poleg njega, ga je prosila, če gre lahko ven po tistem opravku. Nato jo je Pavel spustil po vrvi iz sobe. Dekle pa hitro v hlev, kjer se je rešila vrvi in jo navezala kozi okoli rogov. Potem je vrv spet povlekla, kot bi hotela nazaj gor v izbo.
Pavel je vlekel, koza pa, ki se je upirala z vsemi štirimi, je glasno in tožeče meketala. Na to je rekel Pavel prijazno: “Ampak ljuba deklica, nikar ne toži in ne jokaj! Takoj te bom potegnil spet gor v toplo posteljico.” In je res zvlekel kozo k sebi v posteljo. Ko pa je tipal v temi za njo, je zadel ob njene rogove. Začuden je zaklical materi: “Hej mati, kako trde kite ima moja žena!” Nekaj zatem je začela koza glasno prežvekovati in mljaskati z gobcem. Pavel je bil prepričan, da dekle je nekakšno slaščico, od katere noče njemu nič dati. Ujezil se je, dvignil pest in z vso močjo udaril kozo po glavi. Pri tem je zadel na rog in si ranil roko. “Ojoj, mati, kako trdo glavo ima moja žena,” je glasno potožil od bolečine. “Celo noč nekaj je, mene reveža pa pusti stradati!”
No, pa se je naredilo jutro in žalostni stradač je končno ugotovil, da ima namesto mičnega dekleta v postelji kozo.
Nekoč je obvestil Pavel vse kmete v okolici, naj mu prinesejo mleko, ker da jih bo dobro poplačal. Kmetje so nekaj časa oklevali, potem pa so mu le prinesli mleko, ki ga Pavel vsega zlival v veliko kad. Takrat pa, ko je prišel dan plačila, ni hotel Pavel nič slišati o ničemer. Kmetje so bili jezni in so mu grozili, da ga bodo pretepli kot osla. A Pavel jim je lepo povedal, da denarja tudi potem, ko ga bodo prebutali, ne bo imel. Če pa že hočejo mleko nazaj, si ga lahko mirno vzamejo iz kadi. Kaj so hoteli kmetje. Naredili so dolge, čemerne obraze in brez plačila odšli. To jim je bila dobra šola, naj prihodnjič ne sklepajo posla z bedakom.
Neumni Pavel je nekoč, ko je šla mati k maši, sklenil okopati mlajšega bratca. Ker pa je bila voda skoraj vrela, je reveža tako oparil, da je umrl. Ko so ga pokopavali, je mati rekla: “In večna luč naj mu sveti!” Pavel si je ta izrek dobro zapomnil.
Nekaj dni zatem je šla skozi vas vesela poročna povorka. Pavel se je nebodilen zdrenjal bliže k povorki in rekel poročnemu paru: “In večna luč naj vam sveti!” Ko so poročni gostje in svati to slišali, so poprijeli za palice in mu jih naložili po betici, da je obležal na tleh ves pobit in omotičen. “Kaj pa si spet ušpičil neumnega?“ ga je vprašala mati, ko se je stokajoč in vzdihujoč komaj privlekel domov. Pavel ji je odvrnil: “Le na poroki sem dejal, kar sem slišal od vas zadnjič: 'In večna luč naj vam sveti’. Pa so mi nato skoraj glavo razbili!” Mati se je prijela za glavo in ga poučila, da se ob taki priliki vendar reče: “Želim vam veliko sreče!” Pavel je potem še dolgo ponavljal te besede, da jih ne bi nikoli pozabil.
Drugi dan je spet naletel na povorko, le da je bila tokrat to pogrebna procesija. Spet se je zrinil skozi množico in veselo rekel žalujočim: “Mnogo sreče, mnogo sreče vam želim!” Seveda je bil spet hudo tepen in domov je prišel ves obunkan in raztrgan. “Mati,” je rekel razočarano, “meni se pa zdi, da je ves ta naš svet nor. Z ničemer niso ljudje zadovoljni in kar rečem, jim ni prav!”
Neki kmet je peljal na semenj kravo. Spotoma je prenočil v vaški krčmi, kravo pa je dal v hlev. Takrat je prišel v hlev Neumni Pavel in - ne da bi ga kdo videl - od zadaj zlezel noter v kravo. Kravo so potem naslednjega dne prodali. Ko pa jo je kmetica zvečer molzla, je rekel Pavel v kravi: “Kako teče moje mleko ven!” Kmetica se je prestrašila, planila pokonci in prevrnila golido. Nato je stekla po gospodarja, ki je kravo kupil. V njegovi navzočnosti je nadaljevala z molžo, ko se je zopet oglasil Pavel v kravi: “Kako teče moje mleko ven!” Kmet je bil prepričan, da je po sredi urok ali čarovnija. V hudi jezi je vzel palico in začel udrihati po nič krivi živali, da so ji kar rebra pokala. Padali so udarci zadaj in glas v kravi je rekel: “Ne tam, jaz sem bolj spredaj!” Potem so deževali udarci na kravo od spredaj in tedaj je rekel Pavel: “Ne, ne, zdaj sem pa zadaj!” Kmetu je nazadnje prekipelo, vzel je sekiro in kravo pokončal. Takrat je zlezel Pavel iz krave ven in jo popihal.
Neko nedeljo, ko so klicali zvonovi vaščane v cerkev, je rekla mati Pavlu: “Grem k maši, ti pa skuhaj zelje. In ne pozabi dati slanine zraven zelja!” Pavel je pokimal in obljubil, da bo napravil vse tako, kot mu je naročila.
Ko se je mati kasneje vrnila iz cerkve, je najprej vprašala po južini. “Torej, Pavlek moj, si pripravil zelje s špehom?”
“Seveda,” ji je odvrnil sin, “le slanine je bilo nekoliko premalo v shrambi.”
Mati je zaslutila, da je spet napravil neumnost in je hitela na zelnik. Tam je od obupa sklenila roki nad glavo, saj je videla zraven vsake zeljnate glave narezan kos slanine.
Zopet so zazvonili cerkveni zvonovi in mati je šla v nedeljo k maši. Sin pa se je moral seveda lotiti kuhe. “Pavel, daj k mesu tudi peteršilja, bo juha bolj dišala!” je naročala sinu pred odhodom.
In kaj je napravil neumni Pavel? Ker so imeli pri hiši psa po imenu Petersilko, je takrat, ko je juha dobro zavrela, pograbil ubogo žival, ji zavil vrat in jo dal v lonec.
Zopet so v nedeljo zvonili zvonovi, mati se je odpravljala v cerkev in naročala Pavlu: “Pavel, delaj le to, kar vidiš delati druge ljudi na nedeljo!” In je odšla.
Naneslo pa je, da je začela med tednom njihovemu sosedu puščati streha. Pa so prišli krovci, da poškodovano streho odstranijo. Ko je Pavel videl, kako odkrivajo pri sosedu streho, je brž poiskal dovolj dolgo lestev in sekiro, ter začel sekati po strehi, da so letele trske naokrog. Ko se je mati vrnila domov, je bila hiša odprta in vse lesene late do zadnje so ležale na dvorišču.
Neko nedeljo se mati ni počutila najbolje, pa je napotila Pavla, naj gre tudi on enkrat v cerkev. Saj je tako ali tako že dovolj star in bi moral tja redno hoditi. Toda Pavel, ki ni bil še nikoli v cerkvi, ne vedel, kam mora iti. Zato je vprašal mater, kje cerkev stoji. “Kjer vidiš nekaj velikega, belega, in kjer zvoni zvon, tam pojdi noter!” mu je ne preveč posrečeno svetovala mati.
Pavel je šel. Ni še prišel daleč, ko je čisto blizu nekje zaslišal zvonenje zvončka. Šel je za tem glasom in zagledal prelepega konja, belca, ki se je pasel na livadi. “Aha, veliko je, belo in zvoni. To bo vsekakor cerkev!” si je mislil Pavel. Hitro se je približal konju od zadaj in hotel 'v cerkev’. Konju pa ni bilo niti malo do tega, da bi bil cerkev. Na vso moč je začel brcati z zadnjima nogama, da je treščil Neumnega Pavla po čeljusti in mu izbil zob.
Glasno jadikujoč in škrbast se je vrnil nazaj k svoji materi.
Enkrat je nesel Pavel skledo močnika za pastirja. Med potjo se je utrudil in sedel počivat. Toda nerodnež se je vsedel naravnost na mravljišče! Takoj so ga z vseh strani napadle velike, rdeče mravlje in ga pošteno opikale ter ogrizle. Za kazen je nato Pavel celo mravljišče premazal z močnikom. “Ha, maščevanje je sladko!” je dejal nato, ko jo je s prazno skledo in ves popikan ubiral proč.
Nekoč je nesel Pavel iz mlina žakelj moke. Da bi breme laže prenašal, je zlezel na drevo in se pripravil, da si odseka primerno vejo. Pri tem se je, pametna glava, spravil na konec veje in jo začel sekati pri deblu, tako da bi z vejo vred zgrmel na tla. V tem je slučajno prišel po poti mimo nek vaščan in videl Pavla v nevarnem položaju. “Pavel, trap, saj sečeš vejo, na kateri sediš! Tako boš zagotovo padel dol!”
“Tako?” se je čudil Pavel. “Če veš vnaprej, da bom padel, potem boš tudi vedel, kdaj bom umrl!”
“Če padeš dol, si boš zlomil vrat in boš res umrl!“ mu je napovedal moški in šel svojim potom. Pavel pa se ni dal motiti in je sekal naprej. Resk - veja se je odlomila in Pavel je obležal na tleh. “Tako je to,” si je mislil in ni vstal, “zdaj sem pa mrtev.”
Čez čas so prišle po poti lačne svinje in se vrgle na moko v žaklju. Ker pa je bil Pavel prepričan, da je mrtev, jim ni mogel ubraniti požrtije, le žalostno je šepetal sam pri sebi: “Ja, če ne bi bil tako mrtev, bi še sam pomagal.”
Nekoč je moral Pavel odnesti na semenj volovsko kožo na prodaj. Mati mu je naročila, naj jo dobro proda. Proda naj jo le tistemu, ki ne bo veliko govoril. Pavel se je hotel tokrat res izkazati, zato je vsakemu kupcu - in bilo jih je kar nekaj - zabrusil: “Tebi kože že ne prodam, preveč govoriš!”
Prišel je večer, Pavel pa še vedno ni našel pravega kupca. Tedaj se je napotil proti domu s kožo na hrbtu. Pot ga je vodila mimo neke kapele, kjer se je ustavil in počival. Sprva je samo radovedno pokukal noter, nato pa se je začel pogovarjati s kipom svetnika. Ker pa na vsa svoja vprašanja ni dobil nobenega odgovora, je vrgel Pavel kožo v kapelo, rekoč: “Ti si pravi mož za kupčijo! Nič ne govoriš, zato tebi prodam kožo. Čez osem dni pridem po denar!”
Natanko čez osem dni se je Pavel res pojavil pred kapelo in zahteval od kipa svoj denar. Toda svetnik je tudi zdaj molčal kot grob, zato je Pavel podaljšal rok za vrnitev dolga še za osem dni. Čez osem dni pa spet nič. Pavla je pograbila jeza. Stopil je bliže in oplazil kip svetnika z gorjačo, da je padel po tleh in se razsul na koščke. A glej! Kip je bil od znotraj votel in poln srebrnega denarja, ki se je žvenketajoč raztresel po tleh. Pavel je denar pobral in si z njim natlači žepe, rekoč: “O, saj sem vedel, da boš plačal, če bom zadosti grob!”
Neki dan je mati poslala Pavla na travnik, da bi koscem odnesel poln lonec cmokov. Na poti je moral Pavle mimo mlake, v kateri je bilo polno žab, ki so glasno kvakale. Pavel je pomislil, da to kričijo lačni otroci in je začel metati cmok za cmokom v vodo. Ker je pljuskanje splašilo žabe, je kvakanje kmalu utihnilo. Pavel pa je šel veselo domov, povedat materi, kako je nasitil lačne otroke.
Kosci pa tistega dne niso videli ne Pavla, ne cmokov.
Pavlova mati je šla neko nedeljo v cerkev. Predno je zapustila hišo, je hitela naročati Pavlu: “Grem k maši, ti pa le glej, da hiše ne zažgeš! Drugače bomo po tujih vratih trkali!”
Pavel ji je obljubil, da bo hišo zvesto čuval. Komaj pa je mati odšla, že se mu je nekaj zmedlo v glavi in bolj kot je premišljeval o materinih besedah, bolj je postajal zaskrbljen. Nazadnje se je odločil, snel vhodna vrata in zažgal hišo. Ko se je mati nato vrnila, je našla samo še pogorišče in pepel. Seveda je začela jokati in javkati ter na vse pretege zmerjati sina, ker je bil neposlušen in napravil tako, da bo morala trkati na tuja vrata. Pa Pavel ni mogel prav dojeti zakaj ga kara in se žalosti.
“Mati, tukaj imamo naša vrata,” ji je rekel. “Ta bomo vzeli s seboj in nam ne bo treba trkati na tuja.”
Tako sta zapustila domačijo oziroma pogorišče in se napotila po svetu. Hodila sta in hodila, dokler nista prišla v nek globok, teman gozd. Ko je nastopila noč, sta splezala na neko drevo, da bi prenočila med vejami. Da bi jima bilo udobneje, sta potegneta gor tudi vrata. Komaj pa sta se dobro ulegla, so prišli pod isto drevo razbojniki in si začeli tam pripravljati svoj tabor. S sabo so imeli dve polni vreči denarja, ki so ju naslonili na drevo. Nato so zaklali mladega voliča in napravili velik ogenj, da si ga spečejo na ražnju. Meso je bilo ravno dobro pečeno, ko so se nagnila vrata na drevesu in padla s strahotnim truščem ravno na sredo ognja, da so letele iskre in ogorki na vse strani. Razbojniki so se tako prestrašili, da so se v grozi razbežali na vse strani in pustili vreči z denarjem in meso pod drevesom.
Pavle in mati sta zlezeta z drevesa, se najedla mesa in napijela, nato pa vzela vsak svojo vrečo z denarjem in šla naprej. Proti jutru sta priblodila do nekega križišča, kjer se je mati ustavila. Ker je uvidela, da si s Pavlom ne more prav nič pomagati na tem svetu, mu je rekla:
“Pavel, tukaj se lučujeta najini poti! Ti izberi svojo, jaz pa svojo!”
Pavel se je odločil, da bo šel na desno. Poslovila sta se in odšla vsak svojim potom.
Pavel pa še ni bil dolgo na poti, ko ga je sreča nek kmet, ki je prevaža velike buče na svojem vozu. Pavel, ki ni še nikoli videl takih buč, je začuden vprašal kmeta, kaj je to za ena stvar.
“Ja,” je rekel prebrisani kmet, “to so pa zelo posebna velikonočna jajca, iz katerih se izvali velikonočni zajec, če sedem let na njih sediš.”
“Oho, to bo nekaj zame!” si je mislil Pavel in se začel takoj pogajati za eno bučo. Kmalu je bila kupčija sklenjena in Pavel je izročil vrečo denarja za eno bučo.
Vesel, da je sklenil tako izvrstno kupčijo, je valil bučo na vrh nekega hriba. Tam se je hotel usesti nanjo in čakati, da se bo izvalil zajček. Toda buča je bila spolzka in gladka, izmuznila se je izpod njega in se odkotalila po bregu navzdol. Nazadnje je pristala v nekem grmovju, kjer se je razletela na kose. Pavel, ki je bučo lovil, je točno videl, kako je iz tega grmovja skočil zajček in zbežal, kar so ga nesle pete. Trdno prepričan, da je to njegov velikonočni zajec, je tekel za njim in neprestano kričal: “Zajček, na, na! Zajček moj, ne beži, jaz sem vendar tvoja mati!”
Na žalost se zajec za njegove besede in vpitje ni prav nič zmenil. Cvrl jo je naprej in naprej in Pavel ga ni nikoli ujel.
Pametni župnik
Nekoč je živel župnik, ki je vsak dan v tednu spletel eno košaro. Ko je spletel šesto košaro, je brez koledarja vedel, da je konec tedna, tako da je sedmi dan čital sveto mašo in počival. Nekoč pa mu je mežnar ukradel eno od košar, tako da je župnik povsem spregledal nedeljo. Pred cerkvijo so se že zbirali ljudje in čakali na mašo, župnik pa si je še s kosom žice svoje strgane čevlje šival. Ker ni imel več časa, da bi žico odrezal, si je hitro obul čevelj in šel v cerkev. Pa je neka precej obilna ženska po nesreči stopila na bingljajoči konec žice. Izgubila je ravnotežje in padla kolikor je bila dolga in široka naravnost na župnika ter ga vsega pomečkala.
Po tem neljubem pripetljaju je župnik zbolel. Pa je poslal mežnarja s stekleničko svojega urina k doktorju na preiskave. Nerodnemu mežnarju se je steklenička med potjo izmuznila iz rok in se razbila, zato je vzel drugo in jo napolnil z urinom krave, ki se je pasla v bližini. Zdravnik je potem dolgo pregledoval vodo, jo stresal in pogledoval proti luči. Nazadnje je zmajaje z glavo rekel: “Župnik bo v osmih dneh povrgel tele!”
S to nenavadno diagnozo je stopil mežnar pred župnika. Ta se je tako ustrašil, da je takoj zapustil svojo faro in odšel v svet. Ko se je tako brezciljno potikal naokoli, je prišel do vešal, kjer je visel moški, ki je imel na nogah obute še čisto dobre čevlje. V naglici mu je župnik odbil nogi v kolenu in zbežal s čevljema, iz katerih sta še gledala ostanka obeh nog.
Čisto izmučen je prišel zvečer do neke hiše in zaprosil za prenočišče. Kmetica mu je na podstrešju na slami pripravila ležišče in župnik se je ulegel ter zaspal kot ubit. Ponoči pa se je dvignil v hiši nemir. Krava je povrgla v hlevu teleta in ker je bilo zunaj preveč hladno zanj, so ga prinesli noter in položili poleg župnika v slamo.
Lahko si mislimo župnikovo grozo, ko se je zgodaj zjutraj prebudil in ugledal poleg sebe komaj rojeno tele. Prepričan, da se je uresničila doktorjeva diagnoza, je hitro vzel svojo popotno palico in klobuk ter na vrat na nos zbežal iz hiše.
Ko je priplezal na svisli gospodar, je poleg teleta namesto župnika zagledal samo še čevlje, ki jih je župnik v naglici pozabil vzeti in iz katerih so še vedno molele odrezane noge.
“Joj, prejoj!” je zavpil,“naše tele je župnika požrlo!”
www.gottschee.de
Kazalo