Janez, kje si?

Dvema igralcema so najprej zavezali oči. Nato sta pokleknila na tla drug proti drugemu. Med njiju so postavili pručko, za katere noge sta držala z eno roko, v drugi roki pa sta imela pleten robec. Eden od igralcev je prvi vprašal: “Janez, kje si?” Drugi pa je zavpil v odgovor: “Tukaj!” Prvi je nato z robcem udaril v smeri, od koder je prišel glas in skušal zadeti nasprotnika. Od posameznikove spretnosti je bilo odvisno, ali je zadel nasprotnika in ali se je znal izogniti njegovim udarcem, ne da izpustil pručko. Igra se je nadaljevala, igralca sta si izmenjevala vprašanje in odgovor, zmagal pa je seveda tisti, ki je bil manj tepen.

Kolut vrteti (v Mozlju in Svetlem Potoku)

Igralci so se razdelili v dve skupini in se drug od drugega oddaljili za osemdeset do sto korakov. Vsaka skupina je postavila na čelo najboljšega igralca, ostali pa so se postavili v določenem vmesnem prostoru. Eden od vodij, ki sta bila oba oborožena z dolgo palico je začel igro tako, da je lesen kolut oziroma obroč z vso močjo vrgel po tleh in ga zakotalil proti nasprotni ekipi. Le ti so skušali kolut s svojimi palicami čim hitreje zaustaviti. Kjer se je kolut končno ustavil, tam je bilo središče igre, od koder je vodja nasprotne ekipe vrgel kolut zopet nazaj. Borba se je nadaljevala, dokler ni bila ena od ekip dokončno potisnjena nazaj.

Igrati se s palicami

Pri tej igri so uporabili dve palici, eno precej dolgo - izbijač in eno čisto kratko - klinček, ki so ju na konceh nekoliko zašilili. Predno se je igra začela, so z dolgo palico očrtali krog in jo nato vrgli enemu od dveh igralcev, da jo je lovil z desnico. Pri tem ga je drugi igralec skušal ujeti za roko in mu palico prevzeti, dokler ni bilo več prostora za umikanje. Kdor je bil višji in uspešnejši je dobil pravico na prvi met. Ta je, oborožen z dolgo palico, stopil v krog. Z močnim zamahom z izbijačem je izbil klinček čim dlje in stran od kroga. Nasprotnik je klinček od tam, kjer je padel na tla, skušal nato vreči nazaj v krog, kar pa ni bilo lahko, saj se je v krogu stoječi poskušal klinčka ubraniti s svojo palico. Če je klinček le padel v krog, je prevzel drugi igralec igro, če pa se mu je met ponesrečil (bodisi da je zgrešil ali da se je prvi igralec ubranil z izbijačem), potem je imel prvi igralec pravico, da je s tremi udarci izbil na tleh ležeči klinček čim dlje od kroga. Končno oddaljenost od kroga so izmerili s palicama ali s koraki, odmerili točno število in si ga zapomnili. Kdor je na koncu dosegel večje število oziroma skupno oddaljenost, ta je dobil igro.

Tožnik in sodnik

Najprej so na lističe napisali imena: sodnik, tožnik, rabelj, nedolžen, tat, priča (ena eli več). Lističe so nato zvili skupaj in jih dali v klobuk. Temeljito so jih pretresli, nato pa so jih igralci izvlekli in si v skladu z napisi na njih razdelili vloge. ’Tožnik’ je stopil pred sodnika in obdolžil ’tatu’, da mu je to ali ono ukradel. S seboj je pripeljal tudi pričo, ki je morala odločno podpreti obtožbo. ’Sodnik’ je nato odločil, naj privedejo tatu pred sodišče na zaslišanje. Pripeljali so tatu in rablja. ’Tožnik’ je moral tedaj izbrati med ’nedolžen’ in ’tat’. Oba je prijel za nos in poskušal odkriti, kateri od njiju je ’tat’. Če je imel srečo, je bil ’tat’ obsojen in ’rabelj’ je opravil svoj posel. V nasprotnem primeru so padali udarci po hrbtu ’tožnika’.

Slepa miš

Otroci so se prešteli s katero od izštevank in kogar je zadelo zadnjega, temu so zavezali oči. Nato so ga odpeljali do vrat, kjer so ga udarili po hrbtu - v znamenje, da se igra začenja. Vsi so se naglo poskrili po kotih in občepeli tam tiho kot miške. Slepa miš pa je tavala naokoli in tipaje iskala skrite. Kdor ji je prvi prišel pod roke, je bil nova slepa miš.

Buče saditi

Poljubno večje število igralcev se je usedlo na tla tako, da so drug drugemu sedeli v naročju; zadnja v vrsti je sedela ’mati’. Eden od igralcev je vzel palico, jo vlekel po tleh ves čas udarjajoč okoli vrste in govoril ’materi’:
“Tok, tok, tok, je gospodova žena doma?”
“Je, doma je!” odgovarjajo sedeči.
“In kaj dela?”
“Ona tri buče ruži.”
“Pa dajte še meni eno!”
“Dali smo vam lansko leto eno, kje jo imate sedaj?”
“Dal sem jo gor na cerkveni stolp, ko sem šel na morje po prgišče vode za psička. Medtem so jo miši zglodale.”
“Pa poglejte, katera je zrela!”
Nato je vse po vrsti prijemal za glavo, jo pritiskal naprej proti spredaj sedečemu, dokler ni izbral nekoga naključnega in rekel:
“Tale buča je dobra, tale je zrela!”
Takrat se je tisti igralec dvignil kvišku in se prijel za njegovo palico, nakar so ga odvedli v skrivališče in ga med kričanjem ’Huš, huš, huš!’ izločili iz nadaljne igre.
Igra se je nato nadaljevala tako dolgo, dokler ni ostal samo en igralec. Ko je spraševalec prišel zadnjikrat, je našel ’mater’ spečo in ji je ukradel še zadnejga otroka. ’Mati’ se je nato zbudila in vsepovsod iskala svoje otročiče. Ko jih je našla, so se le ti vrgli nanjo in jo za šalo praskali, žgečkali in mikastili. Tako se je igra končala.

Škarjice brusiti

Štirje igralci so se postavili v kvadrat, peti pa je držal v rokah dve paličici, ki ju je brusil skupaj. Postavil se je pred enega od soigralcev in vprašal: “Imate škarjice za brusiti?” Med tem so drugi igralci menjali med sabo svoje prostore. Brusilec škarjic se je tedaj skušal urno vriniti in dobiti mesto v kvadratu. Če je dobil to mesto, potem je tisti, ki ga je prehitel, postal novi brusilec.

Loviti se

Igralci so se postavili v krogu. Med dvema igralcema, eden je stal znotraj, drugi pa zunaj kroga, se je vodil dvogovor:
“Kaj si pa danes jedel?”
“Naprstnik mleka in malo žličko kaše.”
“Če te ujamem, dobiš tri!”
Nato se je začel lov, ko je prvi igralec skušal uloviti drugega. Obadva sta lahko tekala kjerkoli znotraj ali zunaj kroga, zato seveda ni manjkalo veselega prerivanja, trčenj in padcev.

Prstanček deliti

Igralci so se posedli v vrsti s sklenjenimi rokami pred seboj. Eden od njih je s prstanom ali kovancem v roki korakal ob vrsti in vsakemu segel v sklenjeni roki, toda le enemu je neopazno predal prstan ali kovanec. Drugi igralec je moral nato uganiti, kdo ima v roki prstanček. Če ni uganil, je moral vložiti v ’blagajnico’ nek svoj predmet in še enkrat poskusiti. Ko je uganil pravega, je prevzel mesto delilca, ujeti igralec pa je igral potem paznika blagajne.

Svinje gnati

Cilj pri tej igri je bil, da so leseno kroglo - ’svinjo’ s palico prignali v za to odrejeno jamo. Okoli te jame so napravili manjše jamice za igralce, ki so držali konce svojih palic vsak v svoji jami. Samo eden od igralcev ni imel svoje jamice, ker je bil ’gonič’, ki je skušal s spretnimi udarci svoje palice spraviti ’svinjo’ v osredjo - glavno jamo. Drugi igralci so to seveda skušali na vse načine preprečiti. Če se je ’goniču’ posrečilo spraviti kroglo v kakšno prosto jamo, je moral lastnik te jamice stopiti na njegovo mesto. Če pa se mu je posrečilo poslati ’svinjo’ v njeno jamo, potem so morali vsi igralci premenjati svoja mesta. Kdor si pri tej menjavi ni pridobil mesta, je bil potem ’gonič’.
Na začetku so določili ’goniča’ tako, da so igralci na tleh ležeče palice brcnili z nogo proti glavni jami. Čigar palica je obležala najbližje, ta je bil potem prvi ’gonič’.

V nebesa se peljati

Močno razraščeno in razvejano vejo so vtaknili v zemljo. Vsak otrok si je priskrbel paličico, ki je imela na koncu kaveljček - ’sekirico’ in jo z določene razdalje vrgel proti veji. Čigar sekirica je padla najbližje veji, je igro začel. Kratek, okrogel kos lesa so presekali na dva približno enaka dela, ki ju je igralec nato vrgel na tla. Če sta kosa obležala na tleh obrnjena navzgor z enakima koncema (bodisi polkrožnima ali ploščatima), je ta igralec smel obesiti svojo sekirico za eno vejico više na lestvici v nebesa (veji, zapičeni v zemljo). Čigar sekirica je med igro dosegla vrh drevesa, ta je prišel v nebesa. Igra se je nadaljevala, dokler niso prišli do nebes vsi razen enega, zadnjega igralca. Takrat so sekirice stresli z veje - z ’nebes’ in zadnji jih je moral z zavezanimi očmi vse poiskati ter pobrati.

Angel in hudič

Med igralci je nekdo prevzel vlogo sodnika. Temu so izdali igralci potihoma, kakšno ime si je kdo izbral. Igralca, ki sta bila angel in hudič, sta šla nato pred vrata. Prvi je vstopil angel in zraven klical: “Angel, angel!”
Sodnik ga je vprašal: “Kdo je zunaj?”
“Angel, angel!”
“Kaj pa hoče?”
“Zlato barvo!”
“Kaj za eno?”
“En zlat prstan, (žlico, nož, sekirico,..)”
Igralec, ki si je izbral to ime, se mu je moral priključiti in se postaviti na določeno mesto. Če tega predmeta ni bilo v skupini, je potegnil angel k sebi neprodane predmete. Hudič je zaklical, ko je vstopil: “Droml, droml!”, drugače pa je zbiral svoje pristaše enako kot prej angel. Ko so bili končno vsi otroci razdeljeni v dve skupni, sta se le ti pomerili med seboj. Igralci so se primejeli v vrsti vsak za svojim vodnikom, ’hudič’ in ’angel’ sta se primjela za roke, potem pa so vlekli na vso moč vsak na svojo stran, dokler ni ena skupina zmagala.

Zlati most voziti

Dva igralca sta se postavila drug proti drugemu, si podala roke in oblikovala ’most’. Eden od njiju je bil ’cesar’, drugi pa ’kralj’. Ostali otroci so se zvrstili v gosjem redu pred mostom in prvi je začel s ’cesarjem’ in ’kraljem’ sledeči dvogovor:
“Mi se hočemo peljati čez ta zlati most!”
“Ne, je razbit!”
“Ga bomo mi napravili iz zlata in srebra.”
“Pojdite, pojdite, a zadnji bo ostal naš ujetnik.”
Nato sta ’cesar’ in ’kralj’ dvignila roke, da so otroci lahko šli skozi most. Zadnjega sta ujela in vprašala:
“H komu hočeš iti, h kralju ali cesarju?”
Igralec se je postavil za tistega, za katerega se je odločil, in igra je tekla naprej. Otroci so hodili skozi most, dokler niso bili vsi ujeti in razdeljeni na dve skupini. Vsaka skupina se je postavila za svojim vladarjem in nato so vlekli vsak na svojo stran, dokler ni ena od skupin zmagala. Zmagovalci so si za svojo zmago celo obetali lahko pot v nebesa.

Ključ iskati

En otrok se je postavil na sredo zaprtega kroga in vprašal vsakega v krogu: “Kje je moj ključ?” Vsakdo mu je odvrnil: “Dal sem ga naprej!” Ko pa je prišel naokoli in ponovno vprašal prvega, mu je ta rekel: “Sem ga vrgel v luknjo.” Nato je igralec v sredini skušal skakajoč po eni nogi priti iz kroga. Dokler ni stopil na obe nogi, ga ni smel nihče ovirati, ko pa se je to zgodilo, ga je lahko vsakdo, ki ga je dosegel, oplazil po nogah. Kdor ga je prvi zadel, je smel stopiti na sredo in igra se je začela znova.

Blago meriti

Otroci so se postavili v čelno vrsto, trdno se držeč med seboj z iztegnjenimi rokami. Eden je šel nato ob vrsti, ki je predstavljala bale blaga in jih meril s palico. Nato se je oddaljil in špikal s palico v tla, kot da bi delal na njivi. To je izkoristil drugi igralec - ’tat’ in mu ukradel kos blaga, se pravi odpeljal enega otroka in ga skril v skrivališče. Ko je prišel ’merec’ še enkrat meriti svoje blago, je seveda ugotovil, da mu manjka ena bala. Pa je spet začel delati na polju in neumorni ’tat’ mu je spet kradel kose ’blaga’, dokler mu ni speljal še zadnjega. Ko je ’merec’ to videl, je zaklical tatu:
“Ti si mi ukradel vse blago!”
“Ne, pa nisem!” mu je odvrnil ta. Seveda ’merec’ ni verjel in je tako dolgo iskal skrite ’bale’, dokler jih ni našel. Ampak ’tat’ se je navadno postavil pred skrivališče in mu skušal zakriti pogled noter. Pa ga je vprašal ’merec’:
“Kaj pa imaš tam notri?”
“Eh, samo enega mačka,” mu je odvrnil ’tat’. Toda ’merec’ se spet ni dal kar tako odpraviti in je na vsak način skušal dobiti svoje blago nazaj. S ’tatom’ sta se zmikastila, medtem pa je ’blago’ steklo na plano. In igra se je lahko začela iznova.

Kozlička čuvati

Na prostem so postavili na tla trinožni leseni čok. Igralci so se razvrstili drug ob drugem in z določene razdalje metali na ta čok palice z namenom, da ga prevrnejo. Poleg čoka - ’kozlička’ je stal ’pastir’. Ko so vsi igralci odvrgli svoje palice in kozlička prevrnili, ga je pastir spet hitro postavil pokonci in se takoj vrnil na prvotno pozicijo. Medtem so morali igralci pobrati svoje palice in se kar se da naglo vrniti na svoja mesta. Zadnji med njimi je nato postal novi pastir in igra se je začela od začetka.

Jagode nabirati

Enega igralca so določili za medveda. Ta se je skril za drevo, drugi pa so s palicami udarjali po tleh in kričali: “Jagode nabiramo, jagode nabiramo! Medved, nikar ne pojdi ven!” Ko pa so prekoračili območje, ki ga je čuval medved, je rjoveč skočil iz svojega skrivališča in skušal kakega nabiralaca jagod ujeti. Če se mu je uspelo le dotakniti katerega od njih, je moral potem ta igrati ’medveda’ za drevesom.
Koliko jih ropota pri vratih?

To igro sta igrala le dva igralca. Eden je iztegnil pest, polno lešnikov, in vprašal: “Koliko jih ropota pri vratih?”
Drugi je odvrnil:
“Odpri, spusti me noter!”
“In koliko jih je notri?”
Zdaj je drugi igralec navedel poljubno število. Če je uganil število lešnikov, je zmagal in sam prevzel igro, če pa ni, je dobil toliko udarcev po zadnji plati, kolikor je bilo v resnici lešnikov v roki.
Ker je bilo težko uganiti pravo število, so včasih pri tej igri uganjevali in reševali le vprašanje ’par - nepar’.

Dušo reševati

To igro so se igrali ob deževnih dnevih in po možnosti takrat, ko ni bilo v bližini nergavih odraslih. Najprej sta se dva otroka postavila na eno stran sobe, vsi drugi pa na nasprotno. Eden je zašepetal drugemu, ki je držal v rokah robček, ime enega od otrok na uho in drugi igralec se je takoj podal na drugo stran, kjer je z robcem lovil imenovanega otroka, ga podil okoli in mu po možnosti kakšno prisolil. Ko je bil ujet, je tepeni otrok prevzel robček, tisti, ki pa je prej lovil, je nato odločal, kdo bo naslednji, ki si bo reševal ’dušo’. Tako so se igrali in preganjali po izbi kakor majhne zverinice, dokler se niso zvrstili vsi (ali dokler ni mamina najlepša vaza obležala v črepinjah).

Je zvezdna gospa doma?

Enden od otrok se je usedel na pručko, v naročju pa je držal drugega otroka. Le ta je s palico udarjal po tleh in spraševal:
“Pag, pag, je zvezdna gospa doma?”
“Je!” odgovori prvi.
“Vprašaj jo, kaj naj sedaj počnemo!”
“Pravi, da pojdite orat.”
Ob tem odgovoru je odrinil otroka iz naročja, nakar so vsi otroci šli in posnemali oranje. Za plug jim je služila kar palica, katero je eden držal na sredini, eden pa zadaj. Ko je bilo to opravljeno, se je igra začela iznova, le da je bil odgovor tokrat drugačen. Otroci so tako posnemali sejanje, okopavanje, brananje, žetev, košnjo in spravljanje sena. Ko so vse to postorili, so se začeli med smehom loviti in se veseliti, ker so bila vsa težka dela opravljena.

’Tegeln’

V pesek so zarisali igralno figuro in na 0 postavili kamenček. Ta kamenček so morali z nogo prenesti na polje 4 - ali naenkrat ali pa večkrat po malo, od tam pa najprej v A (pekel) in za konec še v B (nebesa). Pri tem kamenček ni smel zadeti nobene linije in seveda tudi ni smel obležati izven črt te figure. Na videz lahko nalogo je bilo težko izpolniti, saj je moral igralec skakati po eni nogi, prenašati kamenček na drugi nogi, pri tem pa še paziti, da ni prekoračil črt. Vsak igralec se je pri tem poslužil načina prenašanja, ki mu je najbolj ustrezal.

Frnikulanje

Frnikulali so se otroci s steklenimi kroglicami ali okroglimi kamenčki in sicer na nešteto različnih načinov. Najenostavneje je igra potekala takole. Na tleh so potegnili črto, s katere so zaganjali kroglice. Igralec je počepnil na tla, se dotaknil črte z malim prstom in zagnal s palcem kroglico, ki jo je držal stisnjeno med palcem in kazalcem. Takoj ko se je kroglica prvega igralca ustavila, je prišel naslednji in skušal prvo kroglico zadeti s svojo. Če je ni zadel, so kroglice ostale na tleh in je poskušal spet naslednji, dokler ni ena kroglica (ali več) zadela druge. Ob zadetku je seveda vse kroglice prevzel zmagovalec.

Buče tolči (igra iz Muhe vasi)

Otroci so se usedli na tla v vrsti, tako da se je en otrok usedel drugemu v naročje. Ko so se ’buče’ tako razvrstile, je šel eden od otrok za hišo mižat. Medtem pa je drugi igralec sedeče otroke razmetal po tleh na levo in desno in se nato skril. Nato so poklicali prvega igralca izza hiše. “Kdo je razmetal moje buče?” je dejal ta, ko je videl kako ležijo njegove buče v neredu razmetane naokoli. Otroci so mu odvrnili, da je bila to toča. Igralec je ’buče’ najprej spet postavil v red, potem pa je šel iskat ’nevihto’. Če ga je našel, se je med njima vnel manjši pretep, potem pa, če so bili nosovi še celi, se je igra začela iznova.

Kragulj in kokoš (igra iz Muhe vasi)

Otroci so se postavili v vrsto drug za drugim tako, da se je vsak čvrsto držal prednjega za rame ali oblačilo. Prvi v vrsti je igral kokoš, drugi pa so bili njeni piščanci. En otrok je bil kragulj in ta je nosil pred kuro vejice ali trske. Pri tem se je med njima odvijal takle razgovor:
Kura: “Kaj pa delaš?”
Kragulj: “Ogenj bom zakuril.”
Kura: “Kaj ti bo ogenjček?”
Kragulj:“Vodo si bom zavrel.”
Kura:“Kaj ti bo vroča voda?”
Kragulj:“Piščance bom obaral.”
Kura:“Kje boš pa dobil piščance?”
Kragulj:“V beračevem vrtu.”
Kura:“Beračev vrt je zaprt.”
Kragulj:“Ključek je pri meni.”
Kura:“Pa ni, ključek je pri meni!”
Kragulj se je tedaj zagnal v ’piščance’, stoječe za kuro. Ti so se mu umikali in se oklepali drug drugega, vendar se mu je vselej posrečilo zajeti več piščancev, ki jih je takoj postavil na ’ogenj’. Nazadnje, ko je pokradel vse piščance, je ulovil še kuro in tudi njo postavil k drugim v lonec.

Vzpenjati se po verigi (igra iz Muhe vasi)

Otroci so si podali roke, se pomikali v krogu in prepevali sledečo pesem:
“Vzpenjamo se po verigi,
da glasno nam zveni.
Mi imamo ptička,
ki ljubko peti zna.
Ptiček hitro se zavrti naokoli,
gospodična Ana zavrti se okoli!
Gospodična Ana se je zavrtela,
cel venček zasukala,
zijavka, zijavka,
debela, mastna zvedavka.
Vsakič, ko so zapeli v stavku ime otroka (npr. Ana), se je imenovani otrok začel obračati tako, da je gledal ven iz kroga. Nato so pesem ponovili z imenom soseda v krogu in nadaljevali tako, dokler niso bili imenovani vsi otroci in so bili vsi obrnjeni s hrbtom proti središču kroga. Tako se je igra končala.

Ali je črna kuharica tu? (igra iz Muhe vasi)

Otroci so si podali roke in napravili krog. Eden od otrok se je postavil izven kroga in vprašal: “Je črna kuharica tu?” “Ni, ni!” je bil odgovor drugih otrok. Nato so peli pesem:
“Trikrat se obrnemo v krogu,
četrtič izgubimo glavo,
petič greste z nami,
ti si lepa, ti si lepa,
ti si pa najlepši (-a).”
Ob zadnjih besedah se je ’črna kuharica’ dotaknila enega od otrok, ki je moral stopiti iz kroga in ji slediti. Nato sta šla obadva okoli kroga, zapela isto pesem od začetka in spet izvlekla enega otroka. Igra se je nadaljevala, dokler ni ostal samo en otrok, ki je bil, če so bili otroci še pri volji za igro, nova ’črna kuharica’.

Angel in hudič (igra iz Muhe vasi)

Dva otroka sta se močno prijela za roke in tako ponazarjala vago. Eden je bil ’hudič’, drugi pa ’angel’. Ko je stopil prvi od otrok naprej, sta ga vprašala: “Kaj pa si ti?” Ta je odgovoril ’vilice’ ali ’žlica’. Če je rekel vilice in se pri tem ni smejal, je bil določen k ’angelu’, če pa je dejal žlica ali če se je smejal, je moral k hudiču. Nato se je ulegel čez roke - na ’vago’, ’angel’ in ’hudič’ sta ga zibala in zraven pela:
Copata, copata,
nebesa (pekel) so ti odprta,
ker angel (hudič) si ti.
Otrok se je nato postavil na stran hudiča ali angela, kakor se je pač glasila razsodba. Na koncu, ko so bili vsi otroci porazdeljeni, se je vnela med obema stranema kratka in bolj navidezna borba, saj je morala biti ’hudičeva’ stran po pravilu vedno premagana in potisnjena v ’pekel’.

Cesar in kralj (igra iz Muhe vasi)

Otroci so se razdelili v dve enako številni skupini. Skupini sta stali v dveh vrstah nasproti druga drugi, pri čemer so se igralci vsake skupine med seboj trdno držali za roke. Eni skupini je poveljeval ’cesar’, drugi pa ’kralj’. Igro je navadno začel ’cesar’, ki je zapel: “Cesar pošilja svoje vojake v boj in pošlje Franca naprej.” Imenovani otrok je nato stopil iz svoje skupine in na vso moč stekel proti nasprotni skupini, pri čemer se je trudil nasprotnikovo vrsto prebiti in razdeliliti. Če se mu je to posrečilo, je lahko pripeljal svojemu ’cesarju’ ujetnike, ki jih je iztrgal iz vrste. Če pa ni ujel nobenega, je sam postal ujetnik ’kralja’ in mu je moral zvesto služiti. Potem je isto pesem prevzel kralj, ki je poslal ’v boj’ enega od svojih igralcev. Tako sta se skupini izmenjevali, dokler ni eden od obeh vladarjev ostal brez vojske.

Igre odraslih

Čevlje popravljati

’Mojster’ čevljar se je usedel na pručko, si položil čevelj v naročje in začel med ploho besed marljivo popravljati čevelj. Pri tem je neprekinjeno udarjal po čevlju, od časa do časa pa je udaril tudi po svojih dveh pomočnikih, ki sta sedela ob njem. ’Pomočnika’ sta bila oborožena vsak s svojo palico, s katero sta se skušala obraniti pred udarci mojstra in mu zadati kak povračilni udarec s strani. Seveda se jima je to le malokdaj posrečilo. Bolj kot so mahali in klestili drug drugega, več smeha je njihova igra povzročala med naokoli stoječimi gledalci.

Petelin in kokoš

Eden od igralcev - ’kura’ se je usedel na stol, drugi - ’petelin’ pa je pokleknil pred njim na tla in položil glavo ’kuri’ v naročje. Potem pa je med divjim kokodajsanjem ’kure’ čakal na priliko, da bo dvignil glavo. Vendar je to lahko napravil samo na zlog ’dak’. Pri tem je prvi igralec poljubno zavlačeval in raztegoval ta zlog ter zraven napeto čakal na trenutek, ko bo petelin dvignil glavo, da jo bo lahko ujel. Če je bil ’petelin’ dovolj spreten, se mu je to le redkokdaj posrečilo.

Komat vleči

Dovolj močno vrv so zvezali na obeh koncih skupaj in jo dvema igralcema, ki sta oba imela med zobmi primerno dolgo palico, položili okoli vratu. Ta dva sta nato počepnila na tla, se oprla na roke in vlekla z vratovi narazen, dokler ni eden od njiju popustil.

Sito na žeblju

Igralci so se postavili v vrsto drug za drugim. Eden je stopil pred prvega v vrsti in vprašal: “Kje je sito?” “Zadaj na žeblju visi!” se je glasil odgovor. Takrat je zadnji igralec izstopil iz vrste in se z raznimi zvijačami skušal prebiti na čelo vrste, pri čemer ga je spraševalec na vse načine skušal ujeti. Če se mu je to posrečilo, ga je prijel za ušesa in ga vodil okoli vrste, potem pa njemu prepustil vlogo izpraševalca. Če pa igralca ni ujel, je moral sam spraševati dalje in loviti naslednjega.

Čevljarja se igrati

Za igro motivirani igralci so posedli okoli mize. ’Mojstru’ so bili podrejeni vsi ostali sodelujoči kot njegovi ’pomočniki’. Vsakemu pomočniku so izročili določeno orodje, pač glede na to, kakšno obrt naj bi opravljal. Vsi so potem sedeli, trkali z obema kazalcema izmenoma po mizi in pri tem napeto gledali v ’mojstra’, da ja ne bi zamudili kakšnega naročila. Če je ta na primer napovedal delo kovaču, pisarju ali krojaču, je moral določeni pomočnik takoj začeti posnemati svoje delo. Če je nalogo zamudil, ga je doletela kazen in je moral kot odškodnino izročiti in pri ’mojstru’ zastaviti kak svoj predmet (robec, pipec, klobuk, ipd.) Pet oddanih predmetov je bilo znak za konec igre, ki pa so jo popestrili še z razrešitvijo kaznovanih. ’Mojster’ je tako jemal zastavljene predmete drugega za drugim iz žaklja in ob vsakem spraševal svojega sosede, kakšna kazen naj doleti njegovega lastnika. Šele ko je lastnik natančno izpolnil predpisano kazen, so mu premet vrnili. Kazni so bile različne in izključno šaljivega značaja. Tako je moral biti kaznovani pripravljen na to, da bo moral odpreti vrata z zobmi, se postaviti na glavo, popiti vino iz kozarca, ne da bi uporabljal roke, poljubiti kakšno dekle in podobno.

Copato iskati

Igralci so se razvrstili v krogu ter počenili tesno drug ob drugem na koleno. Potem so prinesli star čevelj ali copato, ki so si jo spretno podajali v krogu tako, da ’iskalec’ na sredini ni videl, kje se nahaja. Ta je skušal copato najti tako, da je segal z rokami enkrat tja, drugič drugam, vendar največkrat brez uspeha. Spretne roke so ga vedno speljale v drugo - napačno smer, kadar je segel določenemu igralcu za noge. Včasih mu je priletela copata celo v hrbet, potem pa prav tako iznenada in bliskovito izginila.

Lisico sleči

Vrv so ovili igralcu - ’lisici’ okoli pasu ter jo na koncu spet zvezali skupaj, tako da so lahko vlekli na levo in desno. Več igralcev je prijelo za vrv na obeh straneh in poskušalo ’lisici’ onemogočiti gibanje. Toda ta je imela palico, s katero je trkala na prste igralcev, če jih je le dosegla. Seveda to ni bilo lahko in se ji je le redkokdaj posrečilo, saj so nasprotni igralci takoj zategnili in potegnili za vrv, če so opazili, da jih hoče ’lisica’ prelisičiti.
Ta igra je bila po vaseh nadvse priljubljena, saj je bilo ob tem veliko smeha in veselja, ki ga niti kakšna pekoča podpludba ni mogla pogasiti.

Osel, kdo te jaha?

Eden od igralcev je položil glavo drugemu v naročje in zaprl oči. Od ostalih igralcev ga je nekdo udaril po zadnji plati, medtem ko so ostali spraševali: “Osel, kdo te jaha?” Udarjeni je moral nato uganiti, kdo mu jo je pripeljal. Če je uganil, potem sta s storilcem zamenjala vlogi in udarci so deževali po novem oslu, če pa se mu ne posrečilo, je ostal osel še naprej.

Jež

Dva igralca sta zavzela prostor na tleh. Pod levo nogo so jima položili palico in jima roki čvrsto privezali zanjo. Oba sta nato skušala s prosto nogo nasprotnika suniti, kar pa je bilo vse prej kot enostavno. Dostikrat sta se prevrnila na zadnjo plat, da so ju morali prisotni dvigniti nazaj na noge, če sta hotela z igro nadaljevati.

Izštevanke (*1)

(*1) - Vsak leposlovni tekst (rimano besedo pa še posebno) ni lahko eksaktno prevesti v tuj jezik. V originalu je zbran kar zajeten kupček izštevank, ki pa jih je bilo izjemno težko ali pa že kar nemogoče sloveniti. Prevod, v katerem ni o rimi ter o originalni, za izštevanke značilni melodiki v verzu niti sledu več, navadno popolnoma zvodeni, tako da izštevanka izgubi ves smisel in čar. Zato ’za občutek’ navajamo le nekaj bolj posrečenih in vsebinsko zanimivejših (op. prev.).


www.gottschee.de



Kazalo